Kolumno sem uredniku prvič poslala v soboto zgodaj zjutraj. Potem pa se je včeraj marsikaj zgodilo. Tako zdaj berete drugo različico, v katero sem poskušala ujeti zadnje dogajanje te zgodbe.

Primož Roglič, skoraj gotovo moj najljubši slovenski športnik, je bil te dni še bolj vroča tema športnih novinarjev in kolesarskih navdušencev kot ponavadi. Ne samo pri nas, tudi v tujini. Slovenijo je dokončno spremenil v kolesarsko deželo. Na cesti, ki so jo tlakovali njegovi predhodniki, je povzročil pravo biciklomanijo, ki jo zdaj uspešno poganjajo naprej Tadej Pogačar, Matej Tratnik, Tadej Mohorič in še nekaj drugih mladih. 

Informacije, da Roglič odhaja iz ekipe Jumbo Visma — in da bi v resnici že moral oditi, če želi uresničiti še svojo zadnjo veliko željo, da bi zmagal še na Tour de France, edinem od “velikih trojčkov”, ki ga še ni osvojil —, so (bile) stare že nekaj mesecev. Zdaj se je to tudi res zgodilo.

Nasveti in domneve

Začelo se je z nasveti športnih komentatorjev, nekdanjih kolesarjev, ki odnose in razmerja v ekipah dobro razumejo. Točno vedo, kaj pomeni biti edini kapetan, ki ga podpira pet, šest, celo več kolesarskih kolegov na dirki. In kakšna sprememba se zgodi, če sta v ekipi kar dva kapetana. Kaj pomeni, če nenadoma tvoj pomočnik — verjetno po odločitvi vodstva ekipe — zmaga na dirki, za katero si se sam pripravljal kakšne tri mesece. 

Šefi ekipe Jumbo Visma so še do nekaj dni nazaj zanikali govorice o odhodu in Primoža še naprej postavljali med svoje zvezde. A od sobote dopoldan je jasno. Primož Roglič odhaja. To je dokončno, četudi ima z ekipo Jumbo Visma veljavno pogodbo do konca sezone 2025.

Prestop bo verjetno eden od največjih v zgodovini kolesarstva, saj je Primož ta hip četrti na lestvici najboljših na svetu. V novo ekipo bo ob tem nesel neizmerno karizmo, svojo vztrajnost, nepopustljivost, ljubezen do športa, prilagodljivost. Pa tudi nezvezdništvo, skromnost, prizemljenost. Tega nima nihče drug v svetovni kolesarski karavani. Četudi so med njimi takšni, pred katerimi je prav tako treba sneti klobuk in se pokloniti.

Po svoje žalostno

Primožev odhod iz Jumbo Visme je na nek način zelo žalostno dejstvo. Prav po njegovi zaslugi je ekipa zaslovela, postala prepoznavna, zanimiva, vedno v središču novinarske in navijaške pozornosti. Ekipi je prinesel veliko uspehov in ogromno zmag, s tem pa tudi veliko denarja in dobre sponzorje. Kot pravi gladiator se je več kot pet let boril za rumeno-črno ekipo “čebel”, pokasiral za njih rane, odrgnine, izpahe, bolečine.

Šport je krut. V zadnjih dveh sezonah, ko mu ni uspelo zmagati na Touru, je Primož izgubil status prvega kapetana. To je postal Jonas Vingegaard, ki je — pa če nam je to všeč ali ne — pokazal, da je ta hip eden najboljših kolesarjev na svetu, in upravičeno postal prva izbira ekipe za Tour de France. Tretjič. S tem je postalo jasno, da v ekipi Jumbo Visma Primožu ne bo uspelo več uresničiti svojega cilja.

Med nesmrtnimi

Roglič je kot odsluženi gladiator obenem priložnost za zmage novega lastnika. Razumljivo in logično je, da se želi preseliti v ekipo, kjer bo imel kot edini kapetan spet polno podporo za napad na skupno zmago na Tour de France 2024. Potem se bo vpisal med tiste nesmrtne, ki so zmagali na vseh treh najtežjih in najdaljših kolesarskih dirkah na svetu.

Že zaradi lastnega optimizma lahko Primožev prestop razumemo tudi kot željo, da bi spremenil okolje. Nova ekipa, novi kolegi, nova klima, drugačni odnosi so lahko pomemben vzvod za nov push in za še več volje za dokazovanje. Nenazadnje mora pri svojih letih in po izkušnjah zadnjih poškodb razmišljati tudi na to, kako, koliko in s kom trenira.

Ampak kam?

Zdaj, ko je jasno, da odhaja, se govorice v zvezi z njim osredotočajo izključno na to, s katero ekipo bo preživel naslednje športno obdobje. Od zelo verjetne, spoštovane Ineos Grenadiers. Zanjo tekmujejo Valižan Geraint Thomas (aktualni kapetan), pa tudi odlični Egan Bernal in v kronometru skorajda nepremagljivi Filippo Ganna. Grenadirji so namigovanja sicer zanikali, češ, da vedo, da se je Roglič že dogovoril z drugo ekipo.

Govora je tudi o možnosti, da Roglič prestopi v Lidl-Trek, mednarodno zelo pestro sestavljeno ekipo 28 kolesarjev, ki so našli zavetje pri enem od največjih evropskih trgovskih diskontov. Na koncu pa je tu še ta hip največkrat omenjena španska ekipa Movistar, kjer pa prestop Primoža k njim prav tako zanikajo.

Najpomembnejša prelomnica

Neglede na razloge za Rogličevo odločitev — in neglede na ekipo, v kateri bo pristal —, je jasno, da je to nova, izredno pomembna, če ne najpomembnejša prelomnica v njegovi športni karieri. Gre za biti ali ne biti. Za zmagovati ali oditi skoraj neopažen. Za doseči ali za vedno pozabiti na tako zaželeno zmago na dirki po Franciji.

Ni nas malo, ki še vedno mislimo, da je bil Primožev poraz na Touru proti našemu drugemu šampionu Tadeju leta 2020, ki ga je doživel v predzadnji, kronometrski etapi, športna krivica. To je bila dirka, na kateri bi Primož moral zmagati — nato pa v naslednjih letih predati žezlo zmagovalca mlajšemu kolegu.

Kot je trmasti in vztrajni Zasavec že večkrat dokazal, bo iz teh nekaj let kariere, ki so še pred njim, gotovo iztisnil vse moči in z ognjemetom dobrih rezultatov zaključil svojo športno kariero. V to močno verjamem.

Da ga nič ne zlomi, je dokazal z zmago po Emiliji — največjo za dušo in psiho — prav na dan objave odhoda iz Jumbo Visme.