Svet RTV Slovenija poziva svojo ustanoviteljico, naj s čarobno palčko zvišanja licenčnine — kar je sto let star model financiranja à la BBC — zagotovi sredstva za kolikor toliko normalno funkcioniranje javne korporacije za informiranje, edukacijo in entertainment.

Da svetniki od vlade pričakujejo nekaj, kar v bistvu ni nič drugega kot helikopterski denar, ni nerazumljivo. Denar, ki pade z neba, ne samo ne smrdi, ampak ravno nasprotno najlepše diši. Še manj pa je ta ne nepričakovana terjatev samoumevna. Ker ni verjetno, da bo vlada na lepem ugodila tej zahtevi.

Mislim, da bo iz tega nastala zelo konkretna kolobocija.

Razvoj, nazadovanje, frustracije

Uporabniki RTV smo zaščiteni kot kočevski medvedi. V Sloveniji namreč velja pravilo, da mora vlada sprejeti eksekutivni ukaz o zvišanju prispevka najpozneje do 1. septembra tekočega leta, če naj podražitev obvelja s 1. januarjem naslednjega leta. Pa še to: RTV prispevek se ne sme zvišati za več kot deset odstotkov naenkrat. Tudi če se ni zvišal že reci in piši dvanajst let.

Po drugi strani pa je tudi res, da kočevski medvedi večinoma ne spremljajo vsebin RTV Slovenija.

Dikcija, s katero Svet od vlade zahteva podražitev prispevka, je zelo odločna, skorajda nesramna. Takole pravijo (poudarki so moji):

“Izbiramo med razvojem in spiralo nazadovanja. In tega se mora zavedati tudi vlada kot ustanovitelj. Situacija je jasna in vsako odlašanje je brezplodno. Zato vlado pozivamo, da odločitev sprejme v najkrajšem možnem času. In v poletje odide z zavedanjem, da je storila prav.”

In še:

“Nasprotovanje očitno razumni rešitvi ne prinaša le realno vse manjših prihodkov, temveč sproža razumljive frustracije tako pri zaposlenih kot pri vodstvu zavoda. Frustracije pa so slaba motivacija za spremembe — in dober izgovor za ohranjanje slabih praks.”

Pravilna diagnoza

Svet RTV je pravilno diagnosticiral svoje težave. Na žalost pa to ni prepričljiv argument. Vsi slovenski mediji — tudi privatni — se vrtinčijo v spirali nazadovanja, obenem pa prav tako vsi sami sebe in (ne)zainteresirano javnost in politiko prepričujejo, da še vedno obstaja možnost izbire med razvojem in tem nazadovanjem.

Realnost je žal taka, da je nazadovanje naravno in neizogibno stanje. Frustracije zaposlenih in vodstev so naravno in neizogibno stanje. Ali z drugimi besedami: pretvarjajmo se, da nismo pesimisti, in zahtevajmo nemogoče; pretvarjajmo se, da se v zadnjih desetih, dvajsetih, tridesetih letih ni nič spremenilo in da se tudi v prihodnosti ne sme; razen da vlada odobri zvišanje RTV prispevka.

Katera vlada je tako nora?

Za vlado bi bilo načeloma najlažje, če bi za leto 2025 res dovolila zvišanje prispevka na 14 evrov, za naprej pa vsako leto sproti na 15,40 evra, 16,94 evra, 18,63 evra in tako naprej.

Toda tako kot v zadnjih dvanajstih letih nobena vlada — niti Cerarjeva, niti Šarčeva, niti Janševa —, ni bila tako nora kot vlada Alenke Bratušek, ki je nazadnje zvišala prispevek, tega po mojem ne bo storila niti Golobova. Ker tudi ona ni tako nora. Pardon: niti ona.

Čas za zviševanje RTV prispevka — v obliki, ki se nam je tako rekoč sto let zdela nekaj povsem samoumevnega in finančno zanemarljivega —, je dandanes bolj neprimeren kot kdajkoli prej. Še nikoli prej namreč ni bilo na razpolago toliko informacijskih virov, kot jih je zdaj, in še nikoli ni bilo toliko teh virov brezplačnih ali vsaj kako drugače financiranih, torej ne iz državljanskega žepa.

Osnovna kvaliteta

Seveda pa tudi še nikoli prej ni bilo toliko informacijskih virov — ne nujno brezplačnih — tako nezanesljivih in nekvalitetnih, zavajajočih, škodljivih ali celo naravnost zanič.

In to je razlog za prepričanje, da so vlade dolžne s takšnimi ali drugačnimi finančnimi injekcijami ali ugodnostmi pomagati medijem, ki še nekako vzdržujejo osnovno kvaliteto vsebin.

Dejstvo je, da je takih medijev v Sloveniji vendarle še nekaj in da je med njimi vsekakor tudi RTV Slovenija. Vsaj z večjim delom svojih vsebin, če že ne z vsem.

Toda to ni dovolj. Kvalitetne vsebine oz. nujnost kvalitetnih vsebin niso argument za perpetuiranje finančnega modela, ki se nikomur ne zdi več nekaj predpravičniško samoumevnega in finančno zanemarljivega.

Ne spet tja v en dan

Verjamem, da je situacija urgentna. Zato bi vlada morala časovni in finančni stiski RTV primerno urgentno ukrepati in čim prej poskrbeti za program prestrukturiranja zavoda, o katerem govori Golob. Upam, da ne spet tja v en dan. In upam, da bo del tega programa tudi nov, updatan, drugačen model financiranja. RTV prispevek je passé.