Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 10. decembra 2022, pod naslovom David Zupančič, minister za zdravje? Ni šans. Biti zdravnik je preveč zabavno, zanimivo. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Davidu Zupančiču se dogaja. Življenje v sivi coni je samo zavajajoč naslov njegovega bestsellerja. Najslavnejši zdravnik ta hip ostaja prizemljen v vrtincu popularnosti in hodi v službo, kot da se nič ne dogaja. Ker mu je medicina zanimiva in zabavna. Nova generacija prijaznih, pametnih, pismenih zdravnikov.

Ko je konec oktobra pri Mladinski knjigi izšlo Življenje v sivi coni: Prizori iz življenja mladega zdravnika dr. med. Davida Zupančiča, je založba za lokacijo predstavitve iz previdnosti izbrala dvorano v pritličju Hotela One Sixty-Six (nekdanji samski dom med remizo LPP in McDonaldsom) na Celovški. So že vedeli, zakaj ne kot ponavadi v knjigarni Konzorcij. Prišlo je kakih tristo, štiristo ljudi. Vse živo od njegovih sošolcev in kolegov in mladih Instagramerk pa do Mance Košir. Po pogovoru, ki ga je vodila Maja Sodja s Pop TV, je specializant infektologije podpisoval izvode uro in pol. Ljudje so potrpežljivo čakali v dveh vrstah čez célo dvorano. Česa takega še nisem videl.

In v dobrem poldrugem mesecu je bilo prodanih ne več ne manj kot pet tisoč izvodov. Kar je za slovenske založniške in knjigotrške razmere ter bralne in potrošniške navade — prilagojene in naklonjene v glavnem kuharskim in psevdopsihologizirajočim, kao komercialnim Marijam Samopomočnicam — epohalna megauspešnica.

(Gratis pro tip založbi: v naslovu in podnaslovu knjige se nikoli ne sme ponoviti ista beseda. Never, ever. Izkoristek znakov mora biti maksimalen. Hvala, ni za kaj.)

Ko bo velik …

Davida bolj za šalo kot zares provokativno vprašam, če bo minister za zdravje, ko bo velik. No, ne ko bo velik, ampak star: človek je vendar visok 198 centimetrov.

Ne, ne, politika ga res ne vleče. Medicina je preveč zanimiva. Fizično delo je tisto, ki ga zanima. Konkretno. Imaš bolnika, imaš znanje, lahko ga pozdraviš, lahko razmišljaš, kako in kaj bi naredil še bolje … Poleg tega si z leti vedno boljši, ker si nabiraš znanje, tako da je potem še bolj zabavno in zanimivo.

Zabavno in zanimivo? Ha! To je verjetno najboljša razlaga, zakaj ima nekdo rad svoj poklic. Jaz sem si tudi to mislil o svojem, ko sem bil mlad.

Bi pa David rad bil v položaju — ne na položaju —, ko bi ga kdo vprašal za mnenje in ideje. Ker se mu zdi frustrirajoče, da odločevalci marsikdaj marsikaj spregledajo. Ker očitno ne vedo, kaj točno se dogaja na zdravniških deloviščih.
Delovišče? Rad uporablja to besedo. Po mojem je to neka insajderska fora.

Imamo skratka primarni, sekundarni in terciarni sektor. (Te latovščine nisem nikoli razumel, zato mi zdaj vse blagohotno razloži.) Primarni sektor so vsi tisti, kamor prideš brez napotnice: družinski zdravniki, osebni ginekologi, pediatri, psihiatri, ambulante … Če pa imaš recimo neko bedno okužbo sečil in rabiš infuzijo ali antibiotik, greš v sekundarni sektor. To so splošne bolnišnice. Trbovlje, Celje, Jesenice, Šempeter …

Terciar pa je najvišja medicina. Transplantacije, vsadki … Te stvari, ki rabijo največje specialiste, so specifične. UKC Ljubljana in UKC Maribor. Problem pa je, da Ljubljana in Maribor nimata sekundarne bolnice. Zato pri nas (v UKC) leži mogoče samo 10% terciarnih bolnikov. Vse gre v UKC. Zato delajo toliko sekundarne medicine. Tudi kardiologi. Pol oddelka zasedajo pacienti s transplantacijami srca, implantacijami srčnih spodbujevalcev, bypassov, druga polovica pa ljudje iz doma starejših občanov, ki imajo neko okužbo, poslabšanje srčne funkcije in rabijo nekaj zdravil. Zato je gneča. To je velik problem, ker ni dovolj prostora.

Še večji problem pa je, da ne zrihtajo urgence. Na urgenci ostaja po trideset pacientov na dan na hodnikih, ker jih ne morejo sprejeti na oddelke. In o tem se nihče pogovarja. Vse je usmerjeno v ta terciar. Kar je sicer prav, ker če hočeš dober program transplantacij, ortopedskih operacij, nova srca, nove kolke, rabiš dobro terciarno medicino. Ampak urgenca je s stališča države in javnega zdravstva temeljna zadeva. Da vsak bolnik dobi primerno oskrbo. Ne moreš na urgenci čakati osemnajst ur! Ko pride rešilec po tebe, si v primarnem sektorju. Čim rabiš internista, pa greš v terciarnega v UKC. Tudi zato mladi zdravniki nočejo delati na tem in takem delovišču. Čakajoči na hodniku so seveda bogi — ampak razen da je zdrav in operativen, zdravniku tudi ni lahko, ker je pod permanentnim pritiskom.

V knjigi je enkratna pasaža z navodili, kako se naj zdravnik obnaša — kam naj usmerja pogled, kako hitro naj hodi, kak izraz naj ima na navidez ali dejansko zaskrbljenem in zlovoljnem licu —, ko se od avtomata za kavo po kdo ve koliko urah dežurstva vrača po hodniku v ordinacijo mimo kdo ve koliko ur čakajočih pacientov. Da ne bi slučajno izpadel brezsrčen zabušant.

4. marec 2020

Življenje v sivi coni je v bistvu dnevnik. Ne ravno kronološki, a zato tem bolj tehten, celovit, razmišljujoč, razsvetljujoč. V precejšnji meri tudi dnevnik pandemije. Iz prve roke. Dobesedno. Davidu je namreč pripadla ta neslavna slava, da je prav on odkril prvi primer korone v Sloveniji. Bil je slučajno dežuren in je dotičnega testiral. Še pomnite, tovariši? To je bilo 4. marca 2020. 

Pandemijo bi po mojem doživeli drugače — spoštljiveje in z več rešpekta, upoštevanja zdravniških priporočil in z manj omalovaževanja, kreganja in histerije —, če bi bila Davidova knjiga napisana prej. Pa seveda ni mogla biti, ker jo je pisal sproti. Medtem ko so zdravniki — z njim vred — dajali vse od sebe, da bi reševali to noro situacijo, ki je niti oni sami niso še nikoli doživeli. Medtem ko je kot sam gagal v skafandru na intenzivi, intubiral paciente z vase sesedajočimi se pljuči, se izgubljal v neskončnih hodnikih Kliničnega centra — in dežural, dežural, dežural. Se boril z nespečnostjo in z generalizirano anksiozno motnjo. Iskal odvod za to osebno stisko in javnozdravstveno norišnico z duhovitimi, a tem bolj vzgojnimi, prevzgojnimi WTF objavami na Instagramu. Ko se mu je rojevala hčerka. In ko je čisto na koncu še sam fasal korono.

Seveda ni bil David edini zdravnik, ki je požrtvovalno kaj dal skozi in obenem vse od sebe. Je pa edini, ki je res plastično in drastično vse to opisal. In to izjemno kultivirano in duhovito. Berljivo. Napeto. Osupljivo. Njegovo Življenje v sivi coni je tem bolj noro, neverjetno branje, ker je obenem strašno in zabavno. Z obilo resnobnosti in teže, če hočete tudi tragike in eksistencialnega absurda, kot si ga samo bolezen zna izmisliti kot briljantno morbiden non-fiction. A zato po drugi strani s prav nič manj humorja — s poudarkom na črnem štoserstvu —, anekdotičnosti, duhovitosti in bistoumnosti ter znanja in dobre informiranosti. In nenazadnje: ŽVSC je tudi neobvezen, a zanesljiv vodič po slovenskem zdravstvenem sistemu. Pa po zambijskem (kjer je volontiral) in ameriškem (ki ga je navdušil za slovenskega).