Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 10. decembra 2022, pod naslovom David Zupančič, minister za zdravje? Ni šans. Biti zdravnik je preveč zabavno, zanimivo. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.
 

Tempus fugit

Danes enaintridesetletni David Zupančič je živi opomnik, kako hitro tempus fugit. Še predvčerajšnjim — no, pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti — je bil majhen, suhcen deček. Takega ga vsaj imam spominu. Z njegovima staršema smo bili namreč stari znanci s kulturnih prireditev in prijatelji od kdo ve kje. Ta malega pa sem spoznal, ko smo se včasih srečevali na morju in na njihovem vikendu v Novem Svetu pri Hotedršici. Pobič name ni naredil vtisa samo zato, ker me takrat otroci pač niso zanimali.

Sem pa danes domišljav, da ga poznam že od njegovih malih nog. Ker ni kdorsibodi. Danes je mladi gospod doktor. By the way in kakor z levo roko tudi influencer in podkaster. Poročen. (Z zdravnico, seveda. Dentalno. Ester.) Oče dve leti stare deklice. Ima tudi mlajšega brata, ki je danes maturant. Bog ve, s čim nas bo pa ta presenetil …

Drevo in jabolko

In če smo že pri sorodstvenih razmerjih, ravno pri njem ne moremo mimo tega. Čeprav iz tega debla pred njim še ni pognala medicinska veja, jabolko v bistvu ni padlo daleč od skoraj že dinastično intelelektualnega in umetniškega drevesa. Ali se je vsaj zakotalikalo nazaj, kakor hitro je pristalo.

Davidov dedek Mirko (1925–2014) je bil profesor, dramatik, dramaturg, profesor na takratni Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT), tudi pisatelj in pesnik. Njegov oče Matjaž je dramatik, gledališki režiser, pisatelj, redni profesor gledališke in radijske režije na AGRFT. Mama Sinja je koreografinja, soustanoviteljica PTL (Plesnega teatra Ljubljana), profesorica na Umetniški gimnaziji. Teta Alenka, lakanovska filozofinja iz Ljubljanske šole psihoanalize, je raziskovalka na Inštitutu za filozofijo ZRC SAZU. Stric Alen, likovni umetnik in profesor na ALU, je bil soustanovitelj tandema VSSD (Veš slikar svoj dolg). In če upoštevamo še primoženo teto Nino, profesorico likovne vzgoje na Poljanski gimnaziji, ima David tako rekoč še dva strica — igralca Borisa iz MGL in profesorja dramske igre na AGRFT ter arhitekta Aleksandra, profesorja na katedri za urbanizem na FA.

Davidovo sorodstvo nalašč omenjam samo z imeni, da ne bi bodisi njih ali njega samega spravljal v socialno zadrego. V Sloveniji je namreč dovoljeno biti o teh vezah na tekočem in o njih kramljati, črno na belem pa je javno bolje biti tiho. Družinska meritokracija s pedigrejem še vedno velja za domišljav, če že ne sumljiv meščanski elitizem. Če torej koga zanima, pa naj sam gugla.

Kje kdo manjka

Da je zdravnikov premalo, se v bistvu samo zdi. Ker so čakalne vrste. A to ni čisto res. Slovenija je imela leta 2021 3,30 zdravnika na tisoč prebivalcev — kar nas uvršča na 16. mesto med 38 državami OECD. (Prva je Avstrija s 5,35/1000, zadnja pa Brazilija z 2,05/1000. Za nami so recimo Belgija, Francija, Madžarska, UK, Kanada, Japonska …)

To je tak smotan začaran krog, pravi David. Vsak zdravnik, ki zaradi obremenitev gre drugam, bo tistim, ki ostanejo, pustil samo še več obremenitev. Recimo ortopedija, ki je programska medicina. Če bo en ortoped šel, se bo čakalna doba za zamenjavo kolka pač podaljšala. Operiral bo en manj, torej bojo ljudje dlje čakali. Ker tisti, ki ostanejo, ne bodo operirali več.

Na drugi strani pa infektologi nimajo programa, ker zdravijo ljudi, ki so bolni ta hip. En infektolog manj pomeni, da bo manjše število teh, ki ostanejo, obravnavalo enako število bolnikov. Obremenitve bodo hujše. To se zdaj recimo dogaja v ZD Fužine. Dva sta šla, ostali so še trije — ki pa delajo bistveno več. Ko bo šel naslednji, bosta ostala še dva.

In ta začaran krog je treba presekati oz. obrniti. Pogoje za zdravnike je treba izboljšati. Dostojno plačilo je samo del problema. Tu je še moderna oprema, pa dovolj časa za bolnika, pa nadzor specializantov, vse skupaj. Pa se bosta morda vrnila dva. In čim bosta dva več, bo boljše za vse. Kar je dobro za zdravnike, je dobro tudi za bolnike.

David že zato ne bo šel med privatnike, ker je kot infektolog tako rekoč obsojen na javni sektor. Sicer pa ga sem vleče, ker je to medicina, ki ljudem pomaga. Ne moreš pa z infektologijo konkurirati.

Kar zadeva število zdravnikov, je vpis na Medicinski fakulteti še vedno omejen. Problem je v tem, da morajo študentje medicine imeti nekje vaje. Obstajata UKC Ljubljana in Maribor. Ampak če dvignemo število vpisanih za recimo sto, bo nastal problem, da bo recimo primanjkovalo že mikroskopov. Ko se je on vpisal, so jih vpisali dvesto. Pozneje so vpisno kvoto znižali na 160, pa spet dvignili na 220. To se spreminja.

To sicer ni enostavno. Mentorjev je premalo. Kadrov. Mentor ima recimo dvanajst študentov, kar je ful velika skupina, ki jim mora zagotoviti paciente, pokazati primere in tako dalje. Ob tem pa zaradi vaj s študenti nima čisto nič manj obremenitev na oddelku. Še vedno ima določeno število sob, vizito, vse. To je zelo obremenjujoče in zato tudi veliko zdravnikov vaj ne mara. Čeprav je delo s študenti zelo fajn. Ne moreš pa kar tako povečati števila vpisanih, ker ne veš, kam in komu jih boš dal.

Pa saj veliko zdravnikov diplomira. Problem je v specializacijah. Ko diplomiraš, se recimo odpre 50 mest za družinsko medicino in dve mesti za dermatologijo. Ampak na teh 50 mest za družinsko se prijavi pet specializantov, na dve mesti za dermo pa se jih prijavi dvajset. To kaže, da so nekatere specializacije zanimive, nekatere pa nezanimive. Dermatologija se specializantom najbrž ne zdi zanimivejša kar tja v en dan. Stvar je v tem, da razmišljajo takole: kaj bom počel, ko bom pri šestindvajsetih končal študij? Kako obremenjen bi rad bil? Kakšne so možnosti za delo v privatnem sektorju? Zato nekatere specializacije za diplomante medicine niso zanimive.

Država bi morala vnaprej razmišljati, kje kdo manjka. Če recimo v Novem Mestu manjka pet urologov, bi razpisali pet specializacij za urologe, ki bi bili po izpitu šest let dolžni delati pri njih. Obstajajo pa nesorazmerja. V UKC dobiš za dežurstvo 250 do 300 evrov, za urološki poseg pa tudi nekaj takega. Zakaj bi torej kdo ostal v UKC, če lahko dobi približno isto vsoto kot za dežurstvo za pol ure dela? To je računica.

Blagor temu cehu

Morda posplošujem, ampak pri (mnogih) zdravnikih najbolj cenim to — čeprav z njimi skoraj nikoli nimam opraviti —, da so v svojem imenitnem in lepem, a težkem in nehvaležnem poklicu zelo talentirani za druge, ponavadi umetniške ali vsaj intelektualne dejavnosti. Recimo: ko je bil Alojz Ihan še študent medicine, je napisal pesniško zbirko Srebrnik — ah, zbirka Alef, Književna mladina, predgovor Andrej Blatnik … —, ki me je (kot študenta primerjalne književnosti) navdušila. Moja prva pohvalna kritika v življenju. Nekateri so mislili, da se hecam, ker sem že takrat slovel po večnem vidmarjanskem godrnjanju. Po moji teoriji je šlo za postmodernistično metaromantiko, ki pa se bog pomagaj ni prijela.

Bili pa so še bolj popularni: recimo moja bivša punca Lučka Jagodic, takrat študentka medicine, danes družinska zdravnica in strokovni vodja ZD Logatec, ki je pozneje v soavtorstvu z današnjim strokovnim direktorjem Pediatrične klinike Markom Pokornom, tudi glasbenikom, kolegom kolumnistom — in z nezdravnikom, primerjalcem Boštjanom Tadlom, da ne pozabim — pisala Kliniko Tivoli in Našo malo kliniko.

Dandanes je ta medicinsko-literarna špica seveda bolj znana po zdravniških prizadevanjih, niso pa nehali pisati. Ihan je pred kratkim izdal kar dve novi knjigi (poljudno strokovno Skupinska slika z epidemijo in roman Karantena), Pokorn pa the best of svojih recentnejših kolumen iz Dela Smešno, ma non troppo.

Mimogrede: za razliko od pravih, poklicnih literatov znajo dohtarji lepo držati skupaj tudi izven svojega terena. V to se lahko prepričate, če preberete v reviji Isis, glasilu Zdravniške zbornice Slovenije — samo ime naj spremenijo, da si ne bo kdo kdaj slabega mislil — članek o teh treh najbolj propulzivnih avtorjih.

Blagor cehu, ki ima tako imenitne pisce in zna to tudi ceniti!

A kar zadeva pozornost in priljubljenost, David Zupančič pelje staro medicinsko gardo — z dolžnim spoštovanjem, seveda (mojim in njegovim) — s svojim Življenjem v sivi coni na pisoar. On je pisatelj s followerji. Instagramsko strastnimi, privrženimi. Dobesedno. To se za njim vleče že od lansiranja njegovega priljubljenega, mega sledenega IG accounta [ministry.for.wtf] med korono. Kar bi lahko prevedla (dvojina) — če ne bi bila tako lepo vzgojena — kot ministrstvo za koji kurac.

Se opravičujem.