Logično, da je več kot 80% ljudi odgovorilo, da ne. Le zakaj bi bilo to nekaj abnormalnega?

Smešno pa je, da je Siol iz prevladujoče nikalnih odgovorov izpeljal kronski dokaz, da voditelj Dnevnika TVS Saša Kranjc v napovedi prispevka o Mladininem uvodniku o razdesničenju RTV Slovenija ne bi bil smel reči, da prispevek objavljajo "po izrecnem navodilu odgovorne urednice Informativnega programa Jadranke Rebernik".

Normalni …

Kajneda? Vsak normalen človek ve, da če šefica dá navodila, potem je treba nalogo izvršiti brez besed.

Seveda pa v uredništvu Siola niso normalni. Tam razmišljajo po oficirski in kaplarski logiki: nadrejene je treba ubogati. No matter what. Če jih ne ubogaš, si v prekršku. Navodila in ukaze je treba spoštovati. Po hierarhični liniji poveljevanja. Od zgoraj navzdol.

Še manj normalno kot Siol pa je vodstvo RTV oz. TVS. Da bi prišel tej novinarski gverili do dna, je direktor TVS Uroš Urbanija sprožil "notranjo preiskavo".

… in malo manj normalni

Generalni direktor Andrej Grah Whatmough je inštaliral Jadranko Rebernik brez soglasja novinarskega kolektiva. Ali z drugimi, bolj ironičnimi besedami oz. številkami: dobila je približno toliko procentov podpore, kot je ljudi pritrdilno odgovorilo na tisto butasto Siolovo vprašanje.

Po hierarhičnem defaultu ima generalni direktor moč in pravico, da inštalira odgovorno urednico tudi brez soglasja kolektiva — če se mu pač zdi primerno.

Ampak: če je normalen, je malo verjetno, da bo to tudi storil. Dvakrat, trikrat bo razmislil, ocenil situacijo in pretehtal možne posledice, do katerih lahko pripelje nesporazumno, vsiljeno, direktivno, politično, politikantsko imenovanje nezaželene, nepriljubljene in osovražene urednice.

Kdo si upa?

Pa še to: če bi bil generalni direktor normalen, Programskemu svetu tudi ne bi predlagal nezaželenega, nepriljubljenega in osovraženega kandidata za direktorja TVS — sicer je predlagal kar dva —, za katerega (mu) je bilo že vnaprej jasno, da bo dobil zeleno luč.

Da je Whatmough dobil od svetnikov "predhodno soglasje" za imenovanje Urbanije, si lahko zatakne za klobuk. Formalno, formalistično ni s tem kadrovskim manevrom nič narobe, je pa kapitalna menedžerska napaka.

Človek na vodilnem ali visokem delovnem mestu si upa ukrepati v nasprotju z mnenjem in željami podrejenih, če se čuti dovolj močnega, da jih lahko ignorira brez omembe vrednih posledic, ali če moč podrejenih podcenjuje in si misli, da mu nič hudega ne morejo.

Kaj je z Whatmoughom narobe?

Tako razmišlja Whatmough. Na obeh nivojih. Ima zaslombo opozicije — ki je njega samega in Svet in še koga podtaknila na RTV še kot vlada — in simpatije dela retrogardistične, medijsko najbolj zadirčne javnosti. Obenem pa podcenjuje novinarje in urednike, ki so (in ker so) hierarhično pod njim.

Kaj je z Whatmoughom narobe? Človek ne deluje kot ortodoksen desničarski fanatik. Ne skriva pa ali ne zna skriti naivne mešanice trme, lahkomiselnosti, nesposobnosti ali vsaj nerazumnosti, pa položajne ošabnosti in oblastniškega poenostavljanja — kar vse skupaj rezultira v na javnem zavodu doslej nepredstavljivo menedžersko arogantnost.

Križarski kolaborant

Mi od zunaj ne vemo in nam ni treba vedeti, ali so Whatmoughove poteze posledica njegovih osebnih lastnosti ali prepričanj ali strategije. A karkoli že so, so dovolj neprimerne.

Najhuje pa je, da generalni direktor RTV te svoje lastnosti ali prepričanja ali strategijo z zgledi prenaša na direktorja TVS in s tem legitimira njegove namišljeno strokovne, v resnici pa omejene poveljniško uredniške poteze.

Za razliko od navidez ali dejansko neobremenjeno tehnokratskega facilitatorja Whatmougha dela Urbanija kot neženirano fanatični ideološki eksekutor še veliko hujšo škodo. Urbanija je tisti, ki so ga poslali na misijo nemogouče je mogouče in ki je kot sopotnik SDS in križarski kolaborant desnice prišel na TVS kot glavni in dejansko najbolj učinkoviti deratizator. Jadranka Rebernik je samo šahovska figura, ki je končno dobila svoj mastermind.

Konsenz

Nauk te zgodbe je, da vodstvo javnega zavoda — še posebej javnega zavoda, ki ima opraviti z novinarskim kolektivom — ne more početi, kar se mu zahoče (ali kar se zahoče stricem iz opozicijskega ozadja).

Soglasje glede nekaterih uredniških položajev in bolj ali manj bistvenih zadev je resda samo formalnost — in to nezavezujoča —, vendar ima tako svoj upravljalski, menedžerski smisel kot tudi demokratičnega.

Formalni ali neformalni konsenz glede pomembnejših zadev obstaja zato, da odločevalcem in navodilodajalcem — še posebej pri javnih zadevah — onemogoča samovoljno neupoštevanje ljudi, ki so neglede na svoj položaj v hierarhiji vendarle pomembni.

Pa saj niste gladki!

Razumljivo je, da se mnogi novinarji in uredniki upirajo. Razumljivo je, da ne prenašajo samovolje in ukazovalnosti odgovorne urednice in direktorja TVS. Hierarhija gor ali dol. Jaz to uporništvo podpiram.

Novinarjem in urednikom javnega zavoda boste pridigali o ubogljivosti? Novinarjem in urednikom javnega zavoda boste odrekali pravico do avtonomne in profesionalne drže? Odrekali jim boste pravico, da ravnajo po svoji vesti? In pri tem se boste še sklicevali na kaplarske imperative?

Pa saj niste gladki!

Podpiram partizanske akcije

Podpiram to profesionalno nepokorščino, s kakršno se je prejšnji teden kot frontman izkazal voditelj Saša Kranjc — ali kdorkoli, ki mu je dal to idejo (ali navodilo, hehe).

Če jim bosta Rebernik in Urbanija pogosto srala po glavi, bo takih sabotaž potrebnih še veliko. Upam, da bodo novinarji in uredniki zmogli dovolj poguma in odločnosti, da se bodo še naprej zoperstavljali nesmiselnim navodilom nadrejenih desničarjev in delali po svoje. Pa da vidimo, ali si jih bo vodstvo drznilo kaznovati. Suspendirati ali celo vreči iz službe. Če smo že pri odpuščanju.

Od kolegov pričakujem, da bodo vztrajali tako dolgo, da presvetlemu vodstvu RTV oz. TVS ne bo preostalo drugega, kot da v izogib partizanskim akcijam preostalih normalnih novinarjev, voditeljev in urednikov začnejo poročila snemati vnaprej. Ne v živo. Da jih bodo lahko cenzurirali.

Če bo še kdo tam, da bo ta poročila sploh delal — in gledal.