Absolutno podpiram stavko na upravnih enotah. Boj za delavske pravice ni ravno nekaj, s čimer bi se zlahka identificiral, vendar sem tokrat na strani uradnic in uradnikov. Verjamem, da imajo v povprečju res tako slabe plače, da jim ne preostane drugega, kot da štrajkajo. Čeprav s tem spravljajo ob živce in pamet vse tiste, ki od njih prav zdaj pričakujejo papirje in štampiljke.

Priznati moram, da moja brezrezervna solidarnost s podplačano pehoto na najbolj izpostavljenih frontnih linijah Ministrstva za javno upravo ni samo posledica mojih plemenitih socialističnih načel, ampak je do neke mere tudi posledica spontanega oportunizma. Ker mi 23. junija poteče veljavnost osebne izkaznice, se bom tudi jaz moral drenjati med ostalimi nesrečniki pred upravnimi enotami. Termin imam 8. julija. Zato zdaj naivno špekuliram, da bo stavke do takrat že konec. Rad si delam iluzije.

Brez birokracije ne gre

Vem, da brez birokracije ne gre. To je pač neizogiben, četudi neprijeten del državljanske vsakdanjosti v vsaki državi. Toda mojemu intimno anarhističnemu odnosu do tega nujnega zla to prav nič ne pomaga. Do birokracije čutim prav fizični odpor. Gre mi na živce. V stresu sem in slabe volje, kadarkoli imam kakšen tak opravek. Tudi ko se deadline šele bliža in tudi če mi potem ni treba dolgo čakati.

Verjetno je to podzavestni razlog, da sem se prijavil za termin šele kak mesec pred potekom veljavnosti osebne. Čeprav so na upravnih enotah že prej stavkali. O svoji osebni namreč ne razmišljam, razen kadar jo moram slučajno nekomu pokazati. Rad pa se v družbi pohvalim z dobrim selfijem, ki sem ga UE podtaknil kot uraden, s strani fotoservisa požegnan osebni portret.

Ta zmešana država

Moja podpora upravnim enotam pa je tudi znak protesta proti načinu, kako se ta zmešana država loteva problema svoje lastne zbirokratiziranosti.

Dolge vrste pred upravnimi enotami niso toliko dokaz, da človek mora izgubljati čas za neke pildke, ampak bolj dokaz, da mora za vsako figo fizično na upravno enoto. Da se skoraj nič ne da urediti na daljavo. Da je tako prekleto težko pridobiti neke butaste digitalne certifikate, da človeka (moje baže) mine, da bi se s tem sploh ukvarjal. To je dokaz, da je tako imenovana digitalizacija samo brezplodno nakladanje, s katerim država poskuša ustvariti vtis, da gre v korak s časom.

Analogni status quo

In to nakladanje ima že dolgo brado. Resnici na ljubo se to ni začelo s prepotentno aktualno ministrico za digitalno preobrazbo Emilijo Stojmenovo Duh. Ta analogni status quo, zamaskiran v občasno dodajanje ne zelo pomembnih in ne zelo praktičnih možnosti digitalnega urejanja upravnih zadev, se vleče že dolgo. Na področju digitalizacije je Slovenija zelo retardirana in predmoderna. In se bojim, da bo še dolgo.

[Update: O tem smo se lahko bolje kot kadarkoli prej prepričali v nedeljo po zaprtju volišč, ko je DVK uspelo v štirih urah prešteti samo polovico glasovnic za evropske volitve. Res je, da so tokrat imeli več dela zaradi referendumov, ampak ti ljudje so res totalno za časom. Ampak o tem več raje drugič.]

Primerjava z zdravniki in sodniki

Stavko na upravnih enotah je pomenljivo in zabavno primerjati z zdravniško in s sodniško stavko. Če pustimo ob strani dejstvo, da so birokracija, zdravje in pravica v človekovem življenju očitno tri bistvene zadeve, je značilno, da se država oz. vlada od vsega tega najmanj zmeni prav za tiste, ki opravljajo birokratske storitve.

To je posledica dejstva, da zaposleni na upravnih enotah od vseh teh treh poklicev na družbeni lestvici kotirajo najniže. Uradniki so v primerjavi z zdravniki in sodniki najmanj izobraženi, zato si po neki logiki zaslužijo (naj)manj.

Uradniki niso velepomembni

Manj si zaslužijo tudi zato, ker je birokracija v primerjavi z zdravjem in pravico manj pomembna. Uradniki nimajo takega družbenega ugleda — niti namišljenega, kaj šele dejanskega — kot zdravniki in sodniki. Uradniki se ne morejo delati družbeno velepomembne. Lahko samo štrajkajo, povzročajo negodovanje državljanov in pri tem upajo, da bodo s tem ustvarili tak pritisk, da se jih bo vlada usmilila.

Uradniki ne morejo izsiljevati tako kot zdravniki. Za uradnike se ne bo zavzel nihče drug. Uradniki nimajo sodnega sveta, ki bi v njihovem interesu in imenu vlagal zahteve za presojo ustavne skladnosti njihovih plač. Predvsem pa nimajo sodišča — namreč ustavnega sodišča —, kjer bi njihovi cehovski kolegi obvezujoče razsojali, da si zaslužijo višje plače z revalorizacijo za nazaj.

Pod premiersko častjo

In če bi minister za javno upravo — ki bi pol leta po svojem ustoličenju že lahko bil bolj dorasel svoji funkciji — po nekem čudežu slučajno odstopil, tudi ne moremo pričakovati, da bi njegovo funkcijo začasno prevzel predsednik vlade, kot je to storil po odstopu ministra za zdravje. Brigati se za uradništvo je pod premiersko častjo.

Držite pesti, da bom 8. julija dobil novo osebno in da me v tistih ilegalnih petnajstih dneh nobena uradna oseba ne bo legitimirala.