Seveda se ni prvič zgodilo, da so nekatere politične stranke ignorirale proslavo ob dnevu državnosti. Tako rekoč osrednji, za samostojnost bistveni državni praznik domišljavo in vase zaverovano omalovažujejo zdaj ene, zdaj druge stranke in njihovi veljaki. Ne nujno ene in iste — ker se menjavajo oz. prihajajo in odhajajo —, ampak v grobem je to to: pri vsem svojem strašnem domoljubju se enkrat na proslavo in praznik podela desnica, drugič pa levica s svojo disruptivno konstruktivnostjo in vzvišenostjo. Odvisno od tega, kdo je v danem trenutku na oblasti ali v opoziciji.

Ampak očitno je še vedno prostor za retrogradni napredek: da so sobotno proslavo na Kongresnem trgu izpustili, je že nekaj dni prej napovedala ne samo desničarska opozicija, ampak tudi poslanci vsaj ene izmed vladnih strank.

Kaj ni to super? Sovražno nastrojeni drug do drugega kot so, so nekateri ganljivo družni in spravaški vsaj v bojkotu!

Janša ne bi pasal

Za začetek, Janša se ni blagovolil pojaviti na proslavi. Nič hudega. To ne bi pasalo niti k njegovemu militantnemu imidžu, niti ne bi on sam pasal na proslavo. Je pa barve SDS zastopal kdo drug kot kao ekumenični Logar. Po drugi strani pa Tonin na isti strani ni zastopal brezbarv NSi. Prav tako ni bilo Peterleta. Ker da “ne more ploskati ljudem, ki so ukinili dan spomina na žrtve komunizma” in “ne čuti praznične prešernosti”.

Desničarji so že vnaprej zamerili, da je med napovedanimi nastopajočimi bil tudi Magnifico. Ta janičarska izdajica, ki si je pred leti drznil obelodaniti, da na plebiscitu ni glasoval za samostojnost! Kaj takega! Pešut bi moral biti zadovoljen, da ga po hitrem postopku ne deportirajo tja, kamor spada, ne pa da pričakuje, da bo brez kontroverznosti nastopal na državnih proslavah v čast in slavo svoji kao domovini. 

Kot je bilo razvidno iz nadaljevanja, si je domoljubni folk po proslavi še bolj dal duška. Zajebantski glasbenik je namreč izvajal jingle iz stare, prastare, narodnoprebudne reklame Slovenija, moja dežela. Sicer spoštljivo, kot se spodobi. Pa rezultat? Bebci so ne samo tekmovali v dokazovanju, kdo od njih ima manj smisla za humor in ironijo, in Magnifica pošiljali čez Kolpo. Na čelo vseh pa se je postavil Janša, ki si je Magnificovo izvedbo preinterpretiral tako, kot da je “naša dežela” zdaj “njihova”. 

Nekaj mu ni prav

Bilo bi res čudno, če se proslave ne bi udeležila minister in ministrica Luka Mesec in Asta Vrečko. Zato pa se je niso udeležili poslanci Levice. Vodja poslanske skupine Matej Tašner Vatovec je izjavil: “Imamo specifičen pogled na to, kaj so bili dosežki leta 1991, predvsem za stanje in socialni status naših prebivalk in prebivalcev.”

Priznati moram, da teh besed ne razumem — razen da mu očitno nekaj ni (bilo) prav. Dodal je še, da Levica “nobenim proslavam ne nasprotuje”, je pa “stvar odločitve, katerih se bodo udeležili”. 

Da na proslavo noče opozicija, še nekako razumem. So pač užaljeni in trmasti. Zdi pa se mi nezaslišano, da se je za bojkot odločila tudi vladna stranka. Če proslavo bojkotira desnica, lahko to še nekako razumemo kot kulturni boj. Četudi se ne z bojkotom ne z njihovim kulturnim bojem ne strinjamo, ima to vsaj nek rezon. Pa čeprav sumljivega in neprijetnega.

V našem imenu

Če šprica proslavo vladna stranka — in to leva, z veliko začetnico —, pa je to malone veleizdaja. Da ne omenjam zaskrbljujočega signala, kako zelo je ta koalicija razštelana in nedisciplinirana. Korporativno in vrednostno povsem dekultivirana.

Domnevam, da je Levica do proslave indolentna zato, da bi se dopadla intelektualnim, nostalgičnim, skeptičnim, ciničnim generacijam in slojem iz urbanih svobodnih poklicev. Da bi se populistično prikupila ljudem, ki jim tako kot meni ni do teh državotvornih pasjih procesij.

A če že mi sami tako mislimo, to še ne pomeni, da dajemo politikom licenco, da se tudi oni požvižgajo na protokolarne in simbolične zadevščine. Nikakor ne. Nismo mi isti. Mi nismo politiki. Nismo poslanci. Politiki bi se morali že po službeni dolžnosti udeleževati državnih proslav. Namesto nas in v našem imenu. Zato, da lahko mi ta čas delamo kaj zanimivejšega. Nimajo kaj. To je obvezno.

Alternativna in paralelna

Tudi se ni prvič zgodilo, da sta bili proslavi ob dnevu državnosti dve nacionalni, če že ne obe uradno, formalno državni proslavi. Bila je tudi alternativna, paralelna. Alt-right. Bolj eksplicitno domoljubna in še bolj dolgočasna. Tolažilna proslava za tiste, ki čutijo potrebo, da si z izbiro govornikov in programa vzpostavljajo paralelni vrednostni sistem in državo. Proslavi, na kateri je bil slavnostni govornik človek z uradnim nazivom nekdanji predsednik, ki pa se v kontekstu razprtij v resnici predstavlja kot alternativni, paralelni predsednik vseh, ki si želijo sprave, vendar nanjo sami ne pristajajo.

To je samo še dodatno razočaranje in razlog več, da te države nima smisla resno jemati. Proslava naj bo ena ali nobena. In naj nanjo pridejo vsi politiki — ali nobeden.