Sto dni po tem, ko si je Janez Janša ob zaprisegi svoje četrte vlade zaželel “dolgočasen mandat”, še vedno ne vemo, kaj točno je s tem mislil. Je s to zavajajočo željo hotel anestezirati državljane, ki so takrat končno zaslutili, kaj jih čaka? Morda. Danes zagotovo ni dolgčas niti vladi sami niti državljanom. Niti tistim, ki jo podpirajo, niti tistim, ki je ne. Živimo v razburljivih, morda celo prelomnih časih.

Zdi se, da je prav prelom cilj Janševe četrte vlade. Prelom na vseh frontah. Prelom z državo, kot smo jo doslej poznali. Prelom s politiko, prelom z gospodarstvom, prelom z zunanjo politiko, prelom s kulturo, prelom s socialo, prelom s sindikalizmom, prelom z mediji, prelom s šolstvom, prelom z zdravstvom, prelom z ideologijo, prelom s korupcijo, prelom z zgodovino, prelom z vrednotami.

Vse narobe

Kako prelomni bodo prelomi na vseh frontah — napovedani in še ne napovedani —, po dobrih treh mesecih nove oblasti seveda ne moremo zatrdno vedeti. Dejstvo pa je, da ta vlada ne skriva, da ne ceni skoraj ničesar, kar je Slovenija dosegla v petintridesetih letih samostojnega razvoja. Da je (skoraj) vse narobe. Da ta država ne deluje (dobro).

S tem se je mogoče selektivno celo strinjati, vendar vzbuja strah, da bodo ti prelomi preveč brutalni. Državljanom se zastavlja razumljivo vprašanje, ali je Slovenija res potrebna generalnega resetiranja — kot so temu že prej rekli sateliti sedanje vlade — ali samo popravila okvar in pomanjkljivosti.

Toda na oblasti je zdaj vlada, ki glede tega nima dvomov. Njena temeljna premisa glede politike je ideja njenega predsednika, da je Slovenija sicer samostojna, ne pa tudi svobodna. Imamo vlado, ki si demokracijo predstavlja ne samo kot upoštevanje njene volje, ampak tudi kot zadovoljstvo z njenimi odločitvami. Imamo vlado, katere trud bi morali ceniti. Pa ga seveda ne cenimo. Ne vsi, ne vsega in ne vedno. Tudi pri tem smo selektivni.

Resni.ca te vlade

Ob tem simboličnem prvem merjenju vmesnega časa pa je treba tudi povedati, da tega nevisokega političnega jubileja sploh ne bi bilo — ali ga vsaj ne bi praznovali že sredi septembra —, če ne bi bilo stranke, ki je v tej vladni koaliciji uradno sploh ni. To je fundamentalna Resni.ca te vlade.

A to še ni vse. Minorna strančica nepričakovano ustoličenega predsednika Državnega zbora ni bila samo jeziček na tehtnici, ki se je po njeni zaslugi nagnil na desno in omogočil to vlado. Glede na število poslanskih sedežev so Resničarji disproporcionalno pomemben katalizator in akter političnega dogajanja. Sotrudnik koalicijske agende. Pa ne samo v parlamentu.

Kot neopopulistični politični začetniki skrbijo za amatersko neresnost in nespamet, kot stari rutinerji podtikanja, konspiratizma in sprenevedanja pa tudi za toksičnost in amoralnost. Za Janševo četrto vlado je Resni.ca idealen politični privesek, ker jim ne samo zagotavlja politično premoč, ampak tudi služi kot boksarska vreča za prestrezanje udarcev kritične javnosti.

Iz nastopnega govora Janeza Janše 4. junija 2026 smo si bolj kot tisti enigmatični dolgčas zapomnili njegovo nedvoumno motivacijsko geslo, namenjeno njegovi ekipi: “Ni popuščanja!” Verjamemo, da ga res ne bo. Trmasti in odločni ne popuščajo. A tudi državljani ne bomo popustili.