Že prvo soočenje kandidatov za evropske poslance je nakazalo, da predvolilna debata ne bo toliko tekmovanje v vsebinski prepričljivosti, ampak prijateljski turnir retorično nadarjenih in izvežbanih ter pametnih in všečnih. V nekem trenutku sem se zalotil, da sploh ne sledim temu, o čem govorijo — pa ne, da me ne bi zanimalo (razen ribičev in arbitražnega sporazuma) —, ampak samo še temu, kako to prezentirajo pred kamero.

Otvoritvena sedmerica se je kar dobro odrezala. Ne vsi enako dobro, da ne bo pomote. Če bi ocenjeval osnovnošolsko, ne bi dal nezadostne ocene nikomur, odlične pa tudi ne. Prav dobro so si po mojem zaslužili Tomčeva, Gregorčič in Grošelj; Sukičevo bi ocenil s trojko; zadostno pa bi dal Toninu, Nemcu in Jovevi.

Voditeljičina zasluga

Ves čas sem tudi ugibal, kako je mogoče, da so nocoj vsi tako kulturni. Ali so kandidati za evropske poslance res na toliko višjem nivoju politične kulture, kakršne udeleženci na državnozborskih in referendumskih soočenjih ne premorejo? Nobenih cinizmov, nobenega skakanja v besedo, nobenega zavijanja z očmi ob replikah protikandidatov …

Res pa je, da teme niso bile tako eksplozivne, da bi prihajalo do kratkih stikov med soočenimi. Vsaj deloma pa je to zagotovo voditeljičina zasluga. Na Pop TV ali v Tarči tega ne bi doživeli.

Vozovnica za Strasbourg

Vprašanja, ki jih je postavljala Tanja Gobec, se niso dotikala konkretnih zadev, ki bi jih kandidati kot evropski poslanci morali reševati. Dotikala so se tem, o katerih mora ali hoče imeti vsak državljan, ki bi rad izpadel razsvetljen in zaskrbljen, konsistentno mnenje. Mnenje je tisto, s čimer si kupi vozovnico za Strasbourg.

Ob spremljanju soočenja sem tudi pomislil, da bi vsako politično razpravo moral voditi moderator oz. moderatorka odločno strogega, toda prizanesljivo enakopravnostnega kalibra kot Tanja Gobec. Da vsi udeleženci v enako odmerjenem času odgovorijo na toliko vprašanj v eni sami uri, je skoraj neverjetno. Da ima vse skupaj vsaj približno rep in glavo, pa še toliko bolj.

Ne brez motenj

S stališča gledalcev pa soočenje na žalost ni potekalo brez propagandnih šumov oz. motenj — konkretno oglasov. Vsake toliko so nas morali opomniti, da smo volilci tudi potrošniki in da radi kupujemo avte, špecerijo, zdravila ter bančne in zavarovalniške storitve. Glede na pomembnost, ki jo tričetrt Slovenije ne neupravičeno pripisuje evropskim volitvam, bi nam s to komercialo lahko vsaj tokrat prizanesli.

Pa še nekaj: nisem prepričan, da je publika v studiu prispevala h gledljivosti, nikar že stimulirala vsaka svoje favorite. Spontani aplavzi, decentno majhni plakati in mahljanje z zastavicami strank se mi je zdelo odveč. Izpadlo je približno tako kot nasnet smeh v situacijskih komedijah ali kot mini politična Evrovizija v kakšnem slovenskem kulturnem domu.

Sicer pa si bom to soočenje zapomnil tudi po tem, da se je vseh sedem udeležencev že na začetku deklarativno zavzelo za mir. Tako kot nekoč hipiji in kandidatke na lepotnih tekmovanjih.