Ta teden je Državna volilna komisija v imenu Državnega zbora razposlala polnoletnim državljanom nekakšen novodobni ciklostil. Snopič potiskanih listov formata A4 — po odtenku in otipu sodeč na recikliranem papirju — obsega pod točko A Odlok DZ o razpisu zakonodajnega referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), pod B še enkrat integralno besedilo zakona (na sedemnajstih straneh), pod C pa še dodatne informacije o izvedbi referenduma.

Kot živ državljan, ki se boji smrti, sem si to eksistencialistično literaturo o poslednji sodbi še enkrat prebral. Priznati moram, da mi je segla do srca.

No, malo pretiravam.

Filozofsko slabo

Res pa je, da sem se na koncu Zakona, na predpredzadnji strani, nenavadno zapičil v QR kodo, ki prejemnike papirne pošte ob skeniranju popelje na povezavo z digitalno verzijo zakona. Ob pogledu na kodo mi je postalo mučno. Kaj ni to nekaj groznega, sem pomislil, da država daje navodila ljudem, ki so obupali nad življenjem — ali vsaj nad nebolečo smrtjo v spanju, če že ne nad nesmrtnostjo —, v obliki 3 × 3 centimetre velikega kvadratka, sestavljenega iz 45 × 45 manjših, naključno razvrščenih črnih in praznih kvadratkov, kako se naj legalno in ob strokovni asistenci fentajo? Počutil sem se kot Roquentin v Sartrovem romanu Gnus, ko ga je obšla filozofska slabost, ko je na plaži pobral ploščat, na spodnji strani vlažen kamenček, da bi vrgel v morje žabico.

Bizarno in zoprno

Nelagodje, ki ga ne čutim samo jaz ob razmišljanju, da bi človek sam ali njegov svojec v brezizhodni situaciji in pod določenimi pogoji — ki jih ZPPKŽ natančno določa, to je že treba priznati — sam storili svoj konec, je razumljivo. Ali če hočete: človeško, še preveč človeško. A ta neprijetni občutek ne bi niti občutljivih smel odvrniti od tega, da 23. novembra glasujejo ZA uveljavitev zakona. Ne prinaša vsaka predlagana ali sprejeta zakonodaja stvari, ki nam vlivajo optimizem ali olajšanje. Včasih je pač treba glasovati tudi za tisto, kar nas navdaja s strahom pred neznanim in definitivnim.

To pa seveda ni samo stvar osebnega, intimnega občutka o umrtju — khm, se opravičujem, ampak tudi ZPPKŽ je poln groznih, namreč jezikovno groznih besed —, ampak tudi političnega prepričanja. Zato je zakon že od ideje naprej tako intrigiral navadne smrtnike. Tako zagovornike kot še bolj nasprotnike. In zato bo zdaj — kar je še dodatna bizarnost in zoprnost — že drugič predmet referendumskega glasovanja.

Ultimativni liberalizem

To ni presenetljivo. ZPPKŽ polarizira, ker je v resnici ultimativno liberalen zakon. Razmislek o samousmrtitvi je po eni strani preveč potujitveno moderen celo za brezbožno, a ne povsem gladko sekularizirano Slovenijo, po drugi pa tudi — v razgretih debatnih okoliščinah še tem bolj — za bolj pobožnjakarsko kot pa pobožno Slovenijo.

Temu zakonu nismo dorasli. Zato ga zagovorniki ne znajo dobro zagovarjati, nasprotniki pa mu ne znajo dobro nasprotovati. Nasprotniki zakona ga ne bi hoteli videti v veljavi niti mrtvi (no pun intended), medtem ko so zagovorniki po drugi strani prepričani, da bi bila njegova uveljavitev zanesljivo in dokončno zmagoslavje novodobnega individualizma in bivanjskih svoboščin.

Čeprav sem sam že od nekdaj navajen biti individualen in svoboden točno toliko, kot se mi zdi to samemu potrebno in primerno, mi dolgoletne izkušnje govorijo, da sta ti dve vrednoti — če ju kar povprek porazdelimo ali celo privzgojimo kolektivu — dvorezen meč.

Pascalova stava

Zato ni presenetljivo, da se nasprotniki že ves čas sklicujejo na brezpredmetne argumente in v najskrajnejših primerih celo direktno lažejo ali vsaj natolcujejo in zlorabljajo semantiko. To se mi zdi tako zelo nevzdržno, da mislim, da bi bilo treba določenim bleferjem odvzeti pravico do formalnega oglašanja na dano temo. Ugodno prodam ali za skromno doplačilo zamenjam legalizem za zdravo pamet in kulturnost.

Zagovorniki pa zakonu v podporo ne zmorejo drugega, kot da poskušajo ljudem ganljivo dopovedati, naj se veselijo možnosti — če bi jih bog ne daj kaj hudega doletelo —, da se bodo v svojem zadnjem momentu smeli samousmrtiti. Le kdo ne bi bil tako preračunljiv, da bi se namesto šibe božje odločil za liberalistični korenček? Zakonodajno gledano pa se mi to zdi približno tako, kot če bi Golob zdaj napovedal izplačilo božičnice za december leta … — vstavite poljubno letnico po odločitvi višje sile, na katero nimate vpliva, in upajte, da bo to v čim bolj oddaljeni prihodnosti.

Ampak — always look on the bright side of life: ob upoštevanju dejstva, da bomo nekega dne itak vsi umrli, vas prav nič ne stane, če boste 23. novembra glasovali za. Ta referendum je Pascalova stava.