Zadnjič pozvoni. Besno pritiskam na gumb napol pokvarjenega domofona, vmes po meni skačeta oba otroka, ki hočeta vedeti, kdo je prišel. Kako naj vem? Čakaj, da odprem! Skratka, cela zmešnjava, preden dojamem, da ne gre za zvonec pred blokom, ampak da je nekdo zgoraj, pred vrati stanovanja. Iščem ključe, mirim potomca, potiho preklinjam in se naglas opravičujem, da bom takoj. Tja nekam v smer vhodnih vrat, da me bo tisti kdorkoli že slišal. Kdo bi si mislil, da lahko zvonec povzroči toliko galame.

Končno mi uspe. Pred vrati stoji neznan mladenič. Uglajeno se predstavi in pove, da prihaja iz telekomunikacijskega podjetja in da ima zame izjemno ponudbo.

Pogojni refleks

Pogojni refleks ob obisku takšnih in drugačnih akviziterjev mi je bil privzgojen že v rani mladosti, ko so si predstavniki te poklicne skupine dobesedno podajali kljuko. Reakcijo sestavlja občutek blage zapeke, počasno zapiranje vrat in prijazno, a odločno izrečen “ne, hvala”.

V že rahlo zamegljenem spominu na otroštvo, ko sem bil pri teh obračunih z akviziterji zgolj navzoč, nisem pa se jih aktivno udeleževal, oseba pred vrati ponavadi ponuja neke slovarje. Kar je nenavadno naključje. Moja mati je namreč slovaropiska, zato je bilo naše gospodinjstvo vedno nadpovprečno dobro založeno s produkti leksikografske stroke. Zgodba z akviziterji ima zame torej tudi element absurdnosti: vedno in vztrajno ti ponujajo nekaj, česar ne potrebuješ.

Če je že tu …

Tudi obisk, o katerem govorim, je imel to dimenzijo. A ne zato, ker telekomunikacijskih storitev ne bi potreboval, temveč zato, ker je bil uglajeni mladenič predstavnik točno tistega podjetja, ki nas s temi storitvami že zalaga. Ampak dobro: razmerje med ponudnikom in uporabnikom je fluidno; pogodbo lahko morda v nekaterih delih spremenimo, seveda v korist stranke. In če je človek že tu, na vratih …

Fantu sem torej razkril, da sem kot potencialni novi uporabnik nezanimiv, ker sem že njihov, da pa sem se pripravljen pogovarjati o morebitnih ugodnostih, ki mi pripadajo kot stalni stranki. Ne morete me dobiti, ker me že imate, lahko pa me obdržite. In kolikor vem — in tu sem mislil, da imam asa v rokavu –, me pogodba ne veže na veke vekov amen, grem torej lahko kadarkoli tudi vedno kam drugam.

Otroka sta se vmes začela igrati z legicami. Imel sem čas, mladi predstavnik telekomunikacijske firme pa vso mojo pozornost. Res je bil prijazen in zdelo se mi je, da lahko kaj dosežem.

Element absurda

A kot rečeno, akviziterske zgodbe brez elementa absurda ne obstajajo. Fant mi je najprej pojasnil, da ima samo mandat za pridobivanje novih strank, kakršnekoli spremembe dogovorov z obstoječimi pa niso v njegovi domeni. Da lahko kontaktiram to in to osebo na firmi, ki je zadolžena za ta del poslovanja. Mi zaupate številko? Seveda, ni problema. In že v neko pobarvanko — na Gargamelovo čelo — pišem ime dotične gospe, njeno telefonsko številko in elektronski naslov.

Do tukaj vse lepo in prav. Potem pa!

Mladenič se zaupno nagne naprej in pogleda okrog sebe, kot da preverja, če sva sama, in reče: “Ampak veste, to, kar vam bodo dali … — to ni nič. To je neka malenkost v primerjavi s tem, kaj vam bodo ponudili drugje, kot novi stranki. Tako da če hočete res ugodno pogodbo, preprosto zamenjajte operaterja.”

Kako, prosim?! Predstavnik podjetja mi svetuje, naj grem h konkurenci?! Kaj se dogaja? Mar niso stalne stranke svetinja, za katero bijejo krvave bitke do zadnjega atoma moči?

Logika posla

Eden od otrok se pritoži, da je nekdo čečkal po Gargamelu. Okrivim drugega in se spet posvetim telekomunikacijski debati.

Da razčistiva: namesto da bi se na vse pretege trudili, da ostanem, mi svetujete, naj grem? Mar ni to skregano z logiko posla? In začnem spet razpredati, kako so stalne stranke nekaj neizmerno dragocenega. Mladenič prijazno kima. Ko zaključim s traktatom, pa mi reče: “Glejte, vse, kar pravite, je res. In vse to v poslovnem svetu še vedno velja. Razen na področju telekomunikacijskih storitev.”

Nastopi trenutek tišine. S topim pogledom buljim v obiskovalca, ki je kljub svoji mladosti očitno precej modrejši od mene. Potem pa se mi naenkrat posveti.

Ponudnikov je toliko, kolikor jih je, in ta fevd so si že davno razparcelirali. Nas pa je dva milijona — in vsi, prav vsi in vse jih potrebujemo. Posamezniki in manjše črede pač malo migrirajo. Levo, desno, gor, dol, od enega k drugemu pa k tretjemu in spet nazaj. Podjetjem, ki skrbijo za našo povezavo s širnim svetom, pa se za to gladko in sladko pelje. Posla in profita je dovolj za vse in tudi tista najugodnejša ponudba, ki smo je deležni ob šestnajsti zamenjavi ponudnika in ob kateri nas prežema občutek zmagoslavja, je samo del šarade, v kateri prostovoljno sodelujemo. Spet bomo eno leto plačevali malo manj, ampak morebitna izguba je predvideni in omembe komaj vreden strošek. Verjetno pa izgube tako ali tako ni. Sistem je pametnejši od nas. In če si dovolim direkten prevod — hiša vedno zmaga.

S črnim flomastrom

Obiska je konec. Otrokoma skuham mlečni riž in ju posadim za kuhinjsko mizo. Potem začnem pospravljat igrače, legice, papirje in zvezke, ki ležijo vsepovsod. Eden od potomcev je Gargamela pobarval s črnim flomastrom. Qrcpakisuzele. Ampak nima veze, tiste cifre tako ali tako ne bom potreboval.