Muči me naslednje vprašanje: ali poslanke in poslanci zmerjajo druge poslanke in poslance v svojem prostem času — ali pa je to del njihovih službenih obveznosti?

Ampak pojdimo za trenutek najprej v stare čase.

Do večera v službi

Tone Partljič je v sredo zvečer na Večerovem poklicno-družabnem dogodku v sproščenem pogovoru z urednikom v svojem humornem in digresivnem stilu zbrani publiki priznal, da še nikoli v življenju ni toliko delal kot takrat, ko je bil poslanec. (No, rekel je tudi, da me redno bere. Hvala za omembo, dragi Tone. Res pa je, da tudi pritožuje, da niso vsi moji teksti v tiskani izdaji, ker medijem na internetu pa za nič na svetu ne sledi.)

Skratka, ob osmih zjutraj je že moral biti v službi, kjer so se v poslanski skupini najprej dogovorili, kaj bodo danes podprli (“in koga bodo zajebali”). Potem so imeli seje in sestanke, nakar so se poslanci LDS spet sestali zase in ocenili, kako so uresničili zadane naloge. Do večera je bil v službi. A ko je prišel končno domov, se ni mogel konkretno spomniti, kaj je ta dan pravzaprav delal in naredil.

Dokumentirano in dokazljivo

Danes je vse drugače. Seveda imajo poslanke in poslanci obveznosti v Državnem zboru — morda celo od jutra do večera, tako kot v starih časih Partljič —, vendar smemo domnevati, da se tudi poslanci v tem mandatu ob koncu dneva ne morejo spomniti, kaj so čez dan naredili.

Res pa je, po drugi strani, da novodobni poslanci veliko bolje kot tisti stare šole ustvarjajo vtis, da delajo veliko, in da je to, kar delajo, tudi veliko bolj dokumentirano, dokazljivo in vidno. Še najbolj tisto, kar ne spada direktno v opis poslanskega dela in nalog. In to je, da se pred kamerami in na družbenih omrežjih prepirajo s poslanci drugih strank ali jih bog ne daj celo zmerjajo. 

Akcija in reakcija

Tak primer je pravkaršnja objava poslanke Gibanja Svoboda Lene Grgurevič, ki je v okviru vsesplošnih postreferendumskih frustracij na Facebooku označila Janeza Janšo za “črnuharja”. In ko se je iz dotičnega tabora zaradi te neljubkovalnice vsul nanjo plaz neljubkovalnic nazaj, je še cinično in kao pogumno pripomnila, da “krhka duša in poduhovljena nrav skrajne desnice, prežeta s krščanskim sočutjem in ljubeznijo, česa takega ni vajena”.

Meni je to smešno. Namreč oboje. Akcija in reakcija.

Recimo, da je poslanka res bleknila nekaj, kar bi lahko imeli za tako imenovani sovražni govor. Zagovarjal je seveda ne bom, ker se mi zdi neprimerno, da se kot izvoljena reprezentantka ljudstva poslužuje takega besednjaka.

Dolg jezik

Bi pa vendarle pripomnil, da ta neprimernost ni nič takega. Zaskrbljujoče že mogoče, a nič presenetljivega. Ljudstvo od poslancev namreč pričakuje, da se bodo kot njihovi pooblaščenci izražali v jeziku, ki mu je blizu. Reči Janši “črnuhar” je nekaj, kar si misli ali celo res reče cela množica ljudi. Grgurevičeva to dobro ve, zato se ne čuti niti malo krivo. Nasprotno. Prepričan sem, da se ji celo fajn zdi, da ima tako dolg jezik. In marsikdo ji je zagotovo tudi ploskal. Z njeno izjavo se je verjetno strinjalo veliko več ljudi, kot je bilo po drugi strani takih, — recimo volivcev Gibanja Svoboda ali nasploh “rdečkarjev” —, ki jim je bilo zaradi nje nerodno.

Trikrat podčrtano

Ljudstvo pa od poslancev seveda ne pričakuje samo odločnega, trikrat podčrtanega zmerjanja v verzalkah, ampak pričakuje tudi obrambno moraliziranje — češ, ali ni grozno, kako se ti levičarski poslanci izražajo, kakšen je to vendar poden, ološ, očitno jim res bije zadnja ura, zato pa so tako histerični. Bolj vidni in pomembni dušebrižniki desnice se v teh defenzivnih primerih sicer delajo načrtno fine, čeprav znajo tudi sami svinjati tako kot zdaj inkriminirana kolegica. Če ne še bolj.

Zato ne maram opletanja s sovražnim govorom. To je samo zaščitni znak poljubno izmenljive morale. O sovražnem govoru nakladajo enkrat eni, drugič pa drugi — po potrebi in v skladu s svojimi političnimi interesi —, toda ne eni ne drugi ne vidijo, da na nivoju finoče oz. nefinoče izražanja med njimi ni razlike. Če Janši nekdo reče, da je “črnuhar”, grejo v luft desničarji. Če Grgurevičevo nekdo upodobi na naslovnici revije v esesovski uniformi — skupaj s še dvema “rdečima” gospema —, pa se zgražajo ta levi.

Figure kot Partljič

Neverjetno se mi zdi, da te gostilniške in karikaturne prismodarije folk — in medije — tako zelo zanimajo in da ne sprevidijo, da se s tem pogrezamo ne v gnojnico, v katero se poslanci tunkajo, ampak v irelevantnost politike same. In popolnoma vseeno mi je, ali poslanci to delajo v svojem prostem času ali službeno. Žal mi je samo starimi časi, ko so bile v Državnem zboru figure kot Partljič. Pa ne seveda samo v LDS.