Volilna kampanja je bila tako rekoč tekmovanje v značajski in politični odprtosti ključnih akterjev in njihovih strank — kdo je bolj pripravljen sodelovati, povezovati, graditi mostove med levimi in desnimi. Po volitvah pa se je izkazalo, da so bili ti mostovi izrazito sezonske narave. Zdržali so natanko do zaprtja volišč.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je po prvem krogu pogovorov s temi istimi odprtimi, širokosrčnimi in sodelovanju zavezanimi veljaki sporočila, da za mandatarja ne bo predlagala nikogar, ker nihče nima zagotovljene podpore 46 poslancev. Ob tem je omenila tudi neiskrenost, nespoštovanje in celo sovraštvo, ki ga je zaznala med političnimi skupinami. Drugi krog nominacij se bo začel 6. maja, Državni zbor pa bo 5. maja na izredni seji formalno seznanjen z njeno odločitvijo.

Grabni in globeli

To je formalni okvir trenutnega stanja. Vsebina pa je precej bolj zaskrbljujoča. Ne gre samo za to, da po volitvah še nimamo polno delujoče vlade. To je sicer neprijetno, a v parlamentarni demokraciji ni neobičajno. Problem je drugje: v novem sklicu parlamenta ni niti najmanjšega videza politične iskrenosti.

Volivcem je bilo med kampanjo ponujeno sodelovanje. Politiki so govorili o preseganju grabnov in globeli, ki da ločujejo slovensko politiko. Obljubljali so dialog čez politične ločnice. Po volitvah pa gledamo popolno nasprotje: izključevanje, zakulisno trgovanje in hladno aritmetiko, v kateri ni več pomembno, kdo je kaj obljubil, kakšne zaveze je dal ali celo podpisal, temveč samo še to, kdo lahko komu prinese potrebne glasove — in kaj bo za to dobil.

Na papirju

Na papirju še nimamo vlade. V praksi pa se njeni obrisi že kažejo. Poslanci so namreč na predlog SDS potrdili spremembo zakona o vladi, s katero se število ministrstev z 19 zmanjšuje na 14 (plus ministrstvo brez resorja). Predlog so podprli SDS, trojček NSi-SLS-Fokus, Demokrati, Resni.ca ter poslanca narodnih skupnosti. Skupaj torej 49 glasov. (En poslanec Demokratov je bil bojda upravičeno odsoten.) In to ni več zakonodajni manever, temveč jasen politični signal, ki ga razume vsak, ki zna šteti do 46. 

Prav v tem je bistvo. Uradno je slišati, da večine ni, neuradno pa se ta večina disciplinirano preizkuša pri ključnih političnih vprašanjih. To še ni vlada, je pa podlaga zanjo. In ta podlaga pove več o stanju slovenske politike kot vsi predvolilni slogani skupaj. Govori o dvoličnosti. O tem, da politika danes ne laže več samo z besedami, ampak tudi z držo. Navzven govori o odprtosti, sodelovanju in dialogu, navznoter pa že deli resorje, vpliv in institucionalni teren.

Opozicijska drža kot kulisa

Posebej pomenljiv je primer Zorana Stevanovića. Za predsednika državnega zbora je bil 10. aprila izvoljen z 48 glasovi, njegovo kandidaturo pa so s podpisi omogočili poslanci Resni.ce, Demokratov, NSi-SLS-Fokusa in SDS. Javnosti je bil predstavljen kot človek, ki naj bi povezoval različne politične smeri in deloval kot most med nezdružljivim.

Most?!

Bolj kot most zaenkrat opazujemo prehod Stevanovićeve Resni.ce v novo obliko oblasti, v kateri bo formalno opozicijska drža samo kulisa za dejansko sodelovanje z oblastjo. In to je za levosredinski blok lahko celo usodnejše od samega poraza na volitvah. Če bo del navidezne opozicije v resnici pomagal oblasti, hkrati pa pobiral še položaje, ki po parlamentarni logiki pripadajo dejanski opoziciji, bo levi blok ostal brez pomembnega dela vpliva v Državnem zboru. To je spretno nastavljena sistemska past.

Navidezna ločitev

Cena tega manevra utegne biti za novo oblast visoka. Če bi vladala mirno, premišljeno in brez zmagovalne vznesenosti, bi lahko računala tudi na ponovitev mandata. Toda že v uvodu kaže simptome politične višinske bolezni. Tiste nevarne omotice, ki oblast prepriča, da ji je dovoljeno več, kot ji dejansko je. In tega Slovenci ne prenesemo.

Treba pa je omeniti še eno pomembno okoliščino. Vse bolj se potrjuje, da je bila politična ločitev med Janezom Janšo in Anžetom Logarjem precej bolj navidezna, kot je bila predstavljena volivcem. Po volitvah so organi Demokratov nemudoma podprli vodstvo stranke pri koalicijskih pogajanjih z SDS. Samo po sebi to še ni dokaz, da je šlo za veliko predvolilno režijo. Je pa zelo jasen znak, da so kalkulacije o večji desni zmagi — celo o ustavni večini, kar je omenjal Janša — temeljile tudi na predpostavki, da bo Logarjev projekt (z želenimi dvajsetimi mandati) del istega, širšega političnega načrta.

Pomanjkanje politične resnicoljubnosti

Stanje, v katerem smo, je slabo in nevarno. Pa ne zato, ker bi bila Slovenija prva država, ki še nekaj časa po volitvah nima vlade. Slabo in nevarno je zato, ker se kot družba navajamo na popolno neskladje med izrečenim in storjenim. Navajamo se na to, da politiki pred volitvami govorijo o sodelovanju, po volitvah pa samo še o sestavljanju vlade s tistimi, ki so bili še včeraj zanje povsem nesprejemljivi. Navajamo se na to, da govorijo o mostovih, v resnici pa gradijo sistem izključevanja. Navajamo se na to, da se politika vse manj ukvarja z vprašanjem, kam naj ta država gre, vse bolj pa z vprašanjem, kdo bo komu vzel mikrofon, funkcijo ali komisijo.

Slovenska politika resno boleha za pomanjkanjem politične resnicoljubnosti. 

Vlado bomo seveda dobili, o tem ni dvoma. Vprašanje pa je, kakšno politično kulturo bomo s tem normalizirali. In seveda, kaj bo od države ostalo, če bomo tudi tokrat pristali na logiko, da je vse dovoljeno, če je le dovolj spretno zapakirano.