Ko je Borut Sajovic — zahvaljujoč modrosti in milosti Roberta Goloba (in monetizaciji priljubljenosti Marjana Šarca na evropskih volitvah) — postal reflektant za surogatnega obrambnega ministra, sem s hudomušnim zanimanjem opazil, da je po izobrazbi diplomirani veterinar. A sem se spomnil, da pa sem jaz diplomirani francist in komparativist in da nisem primeren za obrambnega ministra nič bolj od Sajovica.

Potem pa je napočil dan, ko se je kandidat za ministra moral predstaviti Odboru za obrambo.

Sajovic se je zavedal, da njegova pildkovna izobrazba ni ravno referenca za funkcijo, na katero pikira, in se mu je zdelo potrebno, da doda še nekaj, kar ima neko vezo z vojsko in vojaščino. Zato je rekel, da je kot študent dal skozi “predvojaško vzgojo” in “predvojaški tabor” v Tolminu, po diplomi pa da je služio narodu v Delnicah in Umagu.

Kdo je bolj najebal

Nekoč davno so obstajali tipi — vsaj v moji generaciji, plus-minus —, ki so ljudem okrog sebe obsesivno razlagali, kako je bilo v vojski. V JLA. Pr vojakih. U armiji. O čemerkoli že je tekla beseda, vedno jih je poljubna pripomba asocirala na služenje vojaškega roka. In potem se je vsul plaz. Bolj ko so v svoji četi — ali v geografski božji materi od Bileće, Kumanova in Slunja — najebali, bolj so se jim zdele zgodbice zanimive in več aplavza in pozornosti so pričakovali od kislo nasmihajočega se občinstva. Obstajale so tudi moške družbe, ki so se o svojih armadnih armagedonih znale pogovarjati tako hvalisavo, kot da tekmujejo v tej mačo disciplini, kdo je dal dol več žensk.

DS in SLO

Zdi se, da Sajovic ne boleha za to pripovedovalsko jugo-vojsko-nostalgijo. To bi bilo itak čudno. Iz lastnih izkušenj vem, da tipe to mine največ deset let potem, ko se skinejo — in iz Sajovičevih rojstnih podatkov lahko sklepamo, da je odslužil svoje sredi 80. let.

Kandidatovo omembo izkušenj s predmetom Družbena samozaščita in splošni ljudski odpor (v tistih časih obveznim na vseh faksih) in z JLA je mogoče interpretirati kot izhod v sili pred zadrego, v kateri se je znašel. Četudi je dandanes in že večji del življenja politik, mu je kot veterinarju po izobrazbi — ki bo po sili razmer (in priložnosti) postal obramboslovec —, postalo nerodno.

Zabaven dan

To je vse, kar se je realno zgodilo. Borut Sajovic je z navajanjem teh brezveznih referenc izpadel smešen. K slabemu piarovskemu vtisu pa je pripomogel tudi tih, mencajoč način govorjenja, kot da se kandidat zaveda, da ne deluje prepričljivo in da ne bo nikomur vlil zaupanja v svoje vodstvene in ogranizacijske sposobnosti.

Desničarji so Sajovičev nastop seveda izkoristili na polno. (Če ne bi bilo teh tviteraških sprdačin, sploh ne bi vedel, da je kandidat bil na hearingu, niti me ne bi zanimalo.) Tokrat jim je ratalo, to je že treba priznati. Izpadlo je še bolj smešno kot v resnici. Čeprav seveda kot fanatični antikomunisti ne znajo povedati nič bolj izvirnega, kot da se na prvo žogo norčujejo iz tega, da se kandidat za obrambnega ministra hvali z referenčnimi izkušnjami iz “jugovojske”, “okupatorske vojske” itd.

In tako je minil še en še kar zabaven dan v parlamentu in v medijih.