Včeraj je Ustavno sodišče, naš ultimativni varuh ustavnega reda — pa tudi edini, ki ga nobena politična institucija ne more povoziti —, razveljavilo sklep Državnega zbora o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o tako imenovanem interventnem zakonu. Referendum o razvoju na horuk, kot si ga predstavlja vladajoča koalicija, torej bo. Morda že 22. novembra.

Čeprav ne maram referendumov, aplavdiram odločitvi Ustavcev. Privoščim objestni oblasti, da jo je neka institucija končno enkrat povozila — in ne obratno. To se mi zdi higienično in demokratično. Glede na očitne intelektualne in kompetentnostne razlike med poslanci in ustavnimi pravniki pa tudi v skladu z zdravo pametjo.

To bo to jesen že peti referendum. Toda pozabavajmo se za začetek s prvimi štirimi.

1 + 3

Od štirih oktobrskih referendumov — enega civilnodružbenega (zakonodajnega) in treh koalicijskih (posvetovalnih) — se mi zdi najbolj intriganten tisti, na katerem nas bodo Resničarji in Desničarji spraševali, ali bi se strinjali z ukinitvijo obveznega plačevanja RTV prispevka.

Če pustimo ob strani, kaj si sami mislimo o tem referendumu, je dejstvo, da civilna družba in opozicija ne znata dobro, torej sugestibilno formulirati vprašanj in s tem motivirati volilnih upravičencev.

Vprašanje se v tem prvem primeru glasi: “Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 26. maja 2026?”

Živel optimizem!

Če pobudniki pričakujejo, da jim bo uspelo prepričati 340.000 volilnih upravičencev, da bodo glasovali proti — in da jih bo obenem več kot onih, ki bodo glasovali za —, potem se morajo zelo optimistično zanašati na to, da bo masi ljudi uspelo dešifrirati birokratsko, suhoparno, neretorično, neslogansko zastavljeno vprašanje in 11. oktobra teči na referendumišče.

Druga stvar, v katero morajo predlagatelji verjeti brez trdnih dokazov, pa je to, da bodo tisti, ki bi se z njimi utegnili strinjati, znali nejasno in dolgočasno vprašanje povezati z mnenjem, da je zakon škodljiv za demokracijo. Na to sicer glasno opozarjajo že zdaj in bodo opozarjali še glasneje. Ni pa nujno, da se bo neodločenih in neodločnih državljanov to prijelo v dovolj velikem številu. Zanesljivo lahko računajo kvečjemu na že prepričane antidesničarje. Teh je sicer veliko, vendar je vprašanje, ali jih bo prišlo glasovat dovolj za zavrnitveni kvorum.

Daleč je do pol milijona

Napovedi so vedno negotove, pa vendar si lahko za orientacijo pomagamo z nekaj matematičnimi operacijami.

Tri stranke trenutne opozicije so na zadnjih volitvah ob 70-odstotni udeležbi dobile skupaj malo manj kot pol milijona glasov. Toda udeležba na jesensko referendumsko nedeljo bo kvečjemu poltolikšna. Morda 40-odstotna.

Na zadnjih desetih referendumih — razen na tako imenovanem o vodi (46,46 %), ki pa je bil na vrhuncu koronskega antijanšizma — je udeležba večinoma le komajda presegla 40 odstotkov. Iz tega je mogoče ekstrapolirati domnevo, da bodo pobudniki referenduma proti politični policiji v najboljšem primeru nabrali kakih 200.000 glasov.

Zna se torej zgoditi, da bomo vendarle dobili politično policijo in da nam bo Mahnič brskal po telefonu (kot napovedujejo predlagatelji referenduma). 

Strinjati se je preprosto …

Po drugi strani pa je morda možno, da bo udeležba vendarle višja, ker bodo štirje referendumi naenkrat — in ker bodo trije od teh vladni oz. koalicijski. To lahko stvari relativizira.

Desnica zna veliko bolje od levice fomulirati referendumska vprašanja. Tokrat so še posebej nedvoumna: “Ali naj se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe brez objektivnih ovir za delo pogojuje z aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela?” — “Ali naj imajo pravico voliti na lokalnih volitvah državljani RS in drugih držav članic EU, ne pa tudi državljani tretjih držav?” — “Ali naj se ukine obvezno plačevanje RTV prispevka?”

Ljudem, ki se jim ne ljubi (preveč) razmišljati, ta tri vprašanja s svojo sveto populistično preproščino sugerirajo samoumevne odgovore na prvo žogo, ki bodo predlagateljem všeč. Torej trikrat da. Jasno in glasno. Odgovoriti pritrdilno je preprosto in konstruktivno. Vlada in parlament so se za to priložnost prelevili v velike afirmativce.

… nestrinjati pa ne

Kdor pa bo hotel odgovoriti trikrat ne, bo imel veliko težje delo. Intelektualno in moralno težje. Večna prednost populistov je v tem, da jim ni treba nikoli preveč argumentirati, ker se njihove ideje zdijo vsakemu cepcu samoumevne, logične in konsistentne. Njihovi nasprotniki pa so v argumentativno podrejenem položaju. Za spodbijanje trditev populistov je potrebno kontraintuitivno, ponavadi dolgočasno, skorajda ekspertno mnenje. Debata med enimi in drugimi je debata med glasnimi moralisti in dolgočasnimi relativizatorji. Populist proti intelektualcu je kot soundbite proti doktoratu, da tako rečem.

Pa še nekaj: na tako zastavljena vprašanja je človeku malodane nerodno odgovoriti nikalno. To je zagotovo največji trik, ki ga je slovenskim desničarjem uspelo podtakniti: čeprav negirajo vse, kar nas je afirmiralo v preteklosti in nas afirmira še danes, smo danes kao mi tisti, ki smo sramotno proti vsemu — ne oni.

Samodrštvo

Tako imenovani prazniki neposredne demokracije — ki nam jih z zvrhano mero demokratičnega idealizma zagotavlja Ustava — sami po sebi niso brez veze, so se pa v Sloveniji izrodili v nergaški in manipulatorski bypass demokracije. To je žalostno, ne bi nas pa nas smelo čuditi. Bolj ko politika tendira v samodrštvo in bolj ko je narod razrvan, bolj se bodo eni in drugi zatekali k referendumom. Ker se dá z njimi veliko doseči. Kaj hočemo. Kar bo, pa bo.