V nedeljo bom na vseh štirih glasovnicah obkrožil proti. Če se ne bi bal, da jih bo DVK invalidirala, bi si od doma prinesel debel flomaster in na vsaki posebej po štirikrat obkrožil proti. Da bi se ja videlo, da protestiram.

Ta vlada mi ni všeč. Raje bi videl, da bi bila na oblasti neka druga in/ali drugačna. Magari prejšnja. Nisem volil nobene od strank, ki jo sestavljajo. Kaj šele njenega nevladnega, a koalicijskega priveska.

A kar je, je. Zato pa si bom zdaj dal duška. Proti bom zanalašč. Iz principa. Iz kljubovanja. Kot volivec ne bi naklonil tej vladi glasu niti mrtev.

Glas za Tamaro Vonta

Jasno mi je, da bodo v nedeljo trije brezvezni, populistični, špekulativni, podtaknjeni, taktični referendumi — ki so nam jih oblastniki vsilili kot neprepričljivo dokazilo, da naše mnenje šteje — in samo en normalen.

Toda na žalost sem prav pri referendumskem vprašanju o tako imenovani politični policiji v zadregi. Nisem prepričan, ali bi bilo res prav, če bi se protivil vprašanju: “Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o parlamentarni preiskavi, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 26. maja 2026?”.

A ker bom glasoval iz kljubovanja vladi, bom škripaje z zobmi vendarle glasoval proti. Pa čeprav se mi bo nikalen odgovor zdel nekaj podobnega, kot če bi poimensko glasoval za Tamaro Vonta. 

Detektivske reči

Na te detektivske reči se ne spoznam in se mi vanje ne ljubi poglabljati. Pa tudi nimam dovolj informacij. Niti mi vlada le ni tako zelo nevšeč, da bi ji kar tja v en dan pripisoval zlohotne namene, kot je recimo štafnanje po naših mailih in mesidžih in drugih privatnih zadevah.

Predvsem pa sem praviloma zadržan ali skeptičen — milo rečeno —, ko slišim, da vsi ponavljajo ene in iste očitke in strahove. To mi je vedno sumljivo. Nerad sledim množici. Klišejski zborovski soundbite refreni me ne prepričajo.

Morda se motim. Morda sem lahkoveren in naiven. Morda me bodo dogodki — če bo zakon na referendumu šel skozi — postavili na laž. Tudi prav. Vzel bom to nase.

A ravno zato, ker ne vem, kako bi bilo bolj prav glasovati, se mi je tem lažje odločiti za tisto od možnosti, ki pač paše v moj osebni državljanski kontekst. Ne morem zgrešiti, ker nimam česa izgubiti.

Niti malo v dilemi

Pri preostalih treh, posvetovalnih referendumih pa nisem niti malo v dilemi. Pri teh zadevah bi bil v vsakem primeru in brez razmišljanja proti. Tudi če zboristi ne bi zganjali kampanje. Že zato, ker ne verjamem, da vlado naše mnenje res zanima. Vladi gre samo za to, da bi na referendumišča pripeljala amorfno gmoto volilnih upravičencev, ki bi znali glasovati štirikrat po njeni volji.

Referendum o pogojevanju socialne pomoči brezposelnim z družbeno koristnim delom, referendum o ukinitvi volilne pravice tujcev iz tretjih držav na lokalnih volitvah in referendum o ukinitvi RTV prispevka so v bistvu perfidni poskusi družbenega legitimiranja nesolidarnosti, ksenofobije in nacionalizma in pravice do nekulturnega dezinformiranja. Nerodno bi mi bilo živeti v državi, v kateri bi večina nasedla tako plehkim sugestijam oblasti.

In kar je še huje: tudi če večina ne bo nasedla, to ne bo garancija, da si vlada ne bo drznila vsega tega uresničiti. 

Bypass demokracije

Za konec še to, kar sem napisal dan po tem, ko je Ustavno sodišče dovolilo referendum o interventnem zakonu (ki bo verjetno 22. novembra):

“Tako imenovani prazniki neposredne demokracije — ki nam jih z zvrhano mero demokratičnega idealizma zagotavlja Ustava — sami po sebi niso brez veze, so se pa v Sloveniji izrodili v nergaški in manipulatorski bypass demokracije. To je žalostno, ne bi nas pa nas smelo čuditi. Bolj ko politika tendira v samodrštvo in bolj ko je narod razrvan, bolj se bodo eni in drugi zatekali k referendumom.”

To je to. Vsaj tri referendumska vprašanja, na katera bomo v nedeljo odgovarjali, so posplošena in poenostavljena in zreducirana, vendar v resnici preveč kompleksna in komplicirana, da bi jih v povprečju neukim in nezainteresiranim državljanom sploh smeli zastavljati. To so vprašanja, ki jih lahko z vso resnostjo in težo formulira in razume samo zvijačnost omejenega političnega in podložniškega uma.