Decentralizacija zveni dobro. Pravzaprav skoraj ni mogoče biti proti njej. Slovenija je preveč centralizirana. Kakovostna delovna mesta v državni upravi so še vedno nesorazmerno skoncentrirana v Ljubljani, čeprav regije že desetletja poslušajo, da je treba razvoj razpršiti in okrepiti regionalna središča. Zato se zdi ideja, da bi eno od ministrstev preselili v Novo Mesto, na prvi pogled skoraj učbeniško razvojna.

Razvojem pa se ponavadi zaplete, ko iz PowerPointa stopi v življenje.

Ministrstvo ni tabla

Minister za izobraževanje, znanost in mladino je napovedal selitev ministrstva v Novo Mesto. Gre za približno 400 zaposlenih. Toliko kakovostnih državnih delovnih mest je lahko za regijo odlična novica. To prinese več kupne moči, več povpraševanja po storitvah, stanovanjih in gostinstvu ter dolgoročno nov kadrovski bazen.

Vse to drži. Težava je le, da nobena od teh koristi ne bo avtomatično koristila Novemu Mestu že tistega dne, ko bodo na tamkajšnjo stavbo privili tablo z napisom Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Ker ministrstva niso table. Ministrstva so ljudje.

70 km

In večina teh ljudi danes živi tam, kjer je njihovo delovno mesto — v Ljubljani ali okolici. Lahko jim povemo, da bo od ponedeljka naprej njihova pisarna sedemdeset kilometrov bolj proti jugovzhodu.

Toda sedemdeset kilometrov kot politična ideja ni isto kot sedemdeset kilometrov v človekovem življenju.

Pot v Novo Mesto in nazaj pomeni najmanj dve dodatni uri na dan. Deset ur na teden. Štirideset ur na mesec. V enem mesecu bodo zaposleni preživeli za skoraj en delovni teden na cesti. Kdo bo pobral otroka iz vrtca? Kaj bo z roditeljskim sestankom ob petih? Kdo bo skrbel za ostarelega starša? Kako se bo do znašli v enostarševskih družinah? Ali tisti, ki nimajo avtomobila?

Ogljični odtis decentralizacije

Pa smo pri prometu.

Bo država organizirala avtobuse in prevažala zaposlene na novo delovno mesto? V tem primeru bo decentralizacija to, da bomo vsako jutro centralizirano pobrali ljubljanske državne uradnike, jih odpeljali v Novo Mesto — in jih popoldne vrnili domov. Če ne bo organiziranih prevozov, bo na dolenjski avtocesti nekaj sto novih dnevnih migrantov.

Bi lahko bila rešitev več dela od doma? V tem primeru pa bi se pojavilo povsem razumno vprašanje: zakaj sploh seliti Ministrstvo, če pa lahko uradniki delajo od doma?

V času zelenega prehoda bi bilo zanimivo videti izračun ogljičnega odtisa državne decentralizacije. Štiristo zaposlenih, sedemdeset kilometrov, dve smeri, dvesto delovnih dni. Morda bomo prvi narod, ki bo regionalni razvoj meril v tonah izpustov CO₂.

Osebna logistika

Toda osebna logistika je samo prvi problem.

Ministrstvo ni osamljen otok. Sodeluje z ministrstvi za finance, javno upravo, delo, zdravje, kohezijo, z vlado sámo, z Državnim zborom, kabinetom predsednika vlade, sindikati, univerzami in javnimi zavodi. Kje bodo čez čas vsi ti? Eno ministrstvo v Novem Mestu. Drugo v Mariboru. Tretje v Ljubljani. Četrto nekoč morda v Celju. Vlada pa ob četrtkih v Ljubljani. Sestanek ob devetih. Naslednji ob enajstih. Nazaj v Novo Mesto ob enih. Če bo promet dovolil.

Seveda imamo Zoom in Teamse. Toda če je odgovor na vprašanje sodelovanja med ministrstvi videokonferenca, se spet pojavi neprijetna misel, da uradnik lahko videokonferenco opravi tudi iz Ljubljane. Ali iz Kopra. Ali od doma.

Izkušnje z eksperimenti

Evropa ima s takšnimi eksperimenti že nekaj izkušenj.

Danska je leta 2015 začela selitev približno 3.900 državnih delovnih mest iz Københavna v osemintrideset drugih mest. Namen je bil skoraj identičen — razvoj razpršiti po državi in državo približati državljanom. Projekt ni propadel. Nastajala so nova delovna mesta zunaj prestolnice. Ponekod so se znižali stroški prostorov. Našli so nove kadre.

Toda cena prehoda ni bila majhna. Po približno letu in pol je bilo le okoli 22 odstotkov preseljenih delovnih mest zasedenih z ljudmi, ki so se preselili skupaj s službo ali začeli dnevno migrirati. Velik del institucij je moral na novih lokacijah praktično zgraditi nov kader.

Še bolj poučna je Norveška. Analize selitev državnih regulatorjev iz Osla so pokazale velik odliv zaposlenih, začasno slabitev nekaterih funkcij in visoke stroške. Regionalni učinki pa so bili ponekod skromnejši od pričakovanj.

Kaj sploh želimo doseči

In tu je bistvo. Sedež ministrstva lahko preseliš, ne moreš pa preseliti institucionalnega spomina s selitvenimi kombiji. Če bo zaradi lokacije odšla tretjina ali polovica izkušenih ljudi, bodo novi zaposleni potrebovali leta, da bodo vedeli in znali tisto, kar so vedeli in znali njihovi predhodniki.

Poleg tega je treba v selitveni paket dodati še stroške — nove prostore, opremo, IT, arhive, parkirišča, morebitni organizirani prevoz, kilometrine, službene poti v Ljubljano in delo na dveh lokacijah v prehodnem obdobju.

Ko politik reče, da bomo preselili ministrstvo, to zveni tako preprosto, kot naročiti taksi. Toda pri štiristotih ljudeh je to precej več kot selitev pohištva.

Zato bi se bilo smiselno najprej vprašati, kaj sploh želimo doseči. Če želimo kakovostna delovna mesta v Novem Mestu, obstajajo tudi druge poti. Zakaj novih državnih institucij — agencij, raziskovalnih centrov in javnih zavodov — že od začetka ne bi ustanavljali zunaj Ljubljane? Zakaj novih delovnih mest v državni upravi ne bi sistematično odpirali v regionalnih središčih? Tako ne bi bilo treba štiristotih ljudi nekega jutra obvestiti, da se jim bo pot v službo podaljšala. Namesto tega bi v Novem Mestu lahko ustvarili štiristo delovnih mest, ki bi bila že od začetka novomeška.

Država sem in tja

Decentralizacija je dobra ideja. Slovenija jo potrebuje. Novo Mesto si zasluži več kakovostnih državnih delovnih mest. Tudi Maribor. Pa Celje, Koper, Nova Gorica, Murska Sobota in druga regionalna središča. Prednosti so realne: manjša koncentracija države v prestolnici, močnejši regionalni trgi dela, večja kupna moč, privabljanje izobraženih ljudi in tesnejše povezovanje institucij z lokalnim okoljem.

Toda prav zato je decentralizacija preveč pomembna, da bi jo izvajali kot politično selitev pohištva. Prava decentralizacija ni, da štiristotim Ljubljančanom prestavimo pisalne mize v Novo Mesto. Prava decentralizacija bi bila, da prihodnjih štiristo kakovostnih državnih služb sploh ne bi nastalo v Ljubljani.

Če bomo zjutraj vozili državo iz Ljubljane v Novo Mesto, uradnike čez dan na sestanke v Ljubljano in zvečer vse skupaj spet domov, države nismo decentralizirali. Samo podaljšali smo ji pot v službo.