Reportaža s pogreba Tereze Vuk ali črna kronika v belem

Spominska plošča na vhodu v borjač domačije Vukovih v Mirnu. Hišo je po 1. svetovni vojni zgradil Anton Vuk (1883–1967), ravnatelj čevljarske zadruge, oče Stanka Vuka (1912–1944), ubitega skupaj z ženo Danico, sestro Pinka Tomažiča (1915–1941). Stanko Vuk je bil stric od očeta od Tereze Vuk oz. svak njene none — ki so jo pokopali v taisti grob v začetku junija. Pod mogočno lipo na vrtu je bila skromna, a simpatična sedmina za Terezo.

Nevidna roka, ki je na pokopališču v Mirnu vrgla kocke v prerani, še odprti grob Tereze Vuk, je poskrbela, da so se vse podrobnosti do zadnje — tako naključne kot neizogibne — združile v bizarno, toda harmonično celoto. Vse je bilo točno tako, kot mora biti.

Ko se je nekaj ducatov pogrebcev izpod nadstreška — kjer smo ob prihodu dali barvni prstni odtis na žaro s Terezinim pepelom — premaknilo proti grobu, se je iz ne zelo močnega zvočnika začel razlegati komad Child in Time od Deep Purplov. (Nekdo je izbral originalno verzijo s plate Deep Purple in Rock, ne live v Osaki z Made in Japan). Jaz bi dal to bolj naglas — verjetno pa Tereza tudi —, ampak recimo, da je ta diskretnost bila srednja pot. Back to Black od Amy Winehouse na pogrebu še nekako. Ampak Child in Time od Deep Purplov?!

Osimski sporazumi

Meja z Italijo poteka meter, dva za zahodnim, krajšim zidom mirenskega pokopališča, nakar na vogalu pod pravim kotom zavije desno vzdolž severnega. Do podpisa Osimskih sporazumov (1975) oz. ratifikacije (1977) pa je meja sekala pokopališče po diagonali. In to ne cik-cak po gridu potk med grobovi, ampak direktno čez grobove. Nekateri pokojniki so počivali napol v Jugoslaviji, napol pa v Italiji. Ali domačini, pokopani v tujini. To mi je razložil lokalni prebivalec, zraven katerega sem se znašel v procesiji, ko smo prestopali linijo, sestavljeno iz ploščic, ki so jo v spomin na to noro mejo vdelali v stezice med grobovi.

Ritchie Blackmore

Medtem ko mi je človek to razlagal, se je kakor da sinhronizirano s tistim kratkim delom Child in Time, ko začnejo nabijati vojaški ritem — preden Ritchie Blackmore začne solirati — ulila nežna ploha. Zdelo se mi je, da kaj tako zmešano žalostnega še nisem doživel. Še nekaj korakov in bil sem ob grobu. Iz košarice sem vzel rožico, jo vrgel v izkopano luknjo, na hitro pomahal Terezi in šel naprej oz. nazaj. Zgledalo je, kot da se vsem malo mudi. Morda zaradi dežja, čeprav je ploha že nehavala. Ampak zakaj bi pogrebi sploh bili dolgi? Ne spomnim se, ali se je Child in Time sploh odvrtel do konca. Studijska verzija itak traja več kot deset minut.

To je bilo to. Morda sem si zapomnil kaj po svoje — in tudi ne vsega —, ampak pozabil pa tega pogreba ne bom.

Spraviti v smeh

Na željo Terezinih staršev sem na pogrebu povedal nekaj besed. Govor sem si sicer napisal, ampak sem na licu mesta malo izpustil in malo dodal. Dolg sem bil kakih pet minut, kaj pa vem.

Editirano verzijo govora sem nameraval vključiti v ta tekst, ampak je ne bom. Naj ostanejo besede tam, kjer so bile izgovorjene. Pri Terezi. Mislim, da bi jih bila vesela. Drugi — tudi Terezina mama in oče in brat, kar je glavno — so bili. Moram pa priznati, da mi je zelo odleglo, ko sem svoje odpredaval. Žalujoče sem namreč hotel vsaj malo spraviti v dobro voljo, če že v ne v smeh. Kar mi je do neke mere celo uspelo. Kot so bili po drugi strani vsi solzni ob verjetno najbolj primernem odlomku iz Terezinega romana Zakaj ima moj hudič krila, ki ga je prebrala Urška Taufer. To je bilo seveda še lepše od mojega nagovora.

Kontekst

Še pojasnilo glede naslova.

Pogrebi so turobna, toda nepozabna doživetja. Kar nekaj sem jih dal že skozi in z leti vedno bolj razmišljal, kako opis pogreba primerno ubesediti kot publicistični žanr. Kot nadgradnjo nekrologa. (Verjetno je to moja ultimativna profesionalna defomacija.) Še bolj resno sem začel o tem razmišljati po pogrebu Mance Košir — ki je bil še tem bolj strukturirano doživetje in pretresljiv dogodek zase —, vendar se takrat še nisem upal tega lotiti.

Tokrat pa ja. Tereza je bila tak tip.

Za začetek sem se oblekel ekscentrično. Popolnoma v belo. Bele hlače, bela majica. Nekako v duhu Mančine poslednje želje, da se na Žale pridemo poslovit od nje oblečeni v belo. To sem takrat upošteval samo z enim kosom garderobe, a sem se nenavadno dobro počutil.

Če se že grem črno kroniko, potem naj bo vsaj v belem.

Terezino življenje in smrt sta ustvarila kontekst, v katerega reportaža s pogreba — premišljeno uravnotežena z izpostavljenimi in zamolčanimi podrobnostmi — paše zraven. Kot mešanica poslovilnih, ne točno naslovljenih misli, travm, strahu, pogrešanj in oklepanja življenja, po drugi pa tudi nejevere, neverjetnosti, trivialnosti in ironije.

Takšen je pač life. Tudi potem.