Večji del stroke, politike in javnosti danes objokuje propad največjih gradbincev — SCT, Primorja, Vegrada, Kraškega zidarja … Po začetku finančne krize leta 2008 so zaradi konca avtocestnega programa, upada naročil v gradnji stavb in prezadolženosti popadali kot muhe. Propadlo je na tisoče delovnih mest. V nič so šle gradbene kapacitete in reference, v nič je šlo inženirsko znanje. Na današnjih razpisih za velike projekte nam ti gradbinci zelo manjkajo. Preživeli so majhni in nimajo dovolj kapacitet, predvsem pa ne referenc.
To ni bilo potrebno. Propadu gradbincev bi se lahko izognili. Ob začetku krize bi jim vlada lahko pomagala z neposrednim angažmajem, z novimi infrastrukturnimi projekti, garancijami za posle v tujini itd.
Pa vendar tega ni storila. Zakaj ne?
Odgovor je preprost: gradbinci so imeli napačne lastnike. Tajkune. Gradbene barone. Zidarja, Črnigoja, Tovšakovo. Politični populisti in javnost so zahtevali kri. Drli so se kot drhal pred Poncijem Pilatom: »Križaj ga!« In politika je to naredila. Tajkunom je bilo prepovedano refinancirati in reprogramirati kredite. Treba jih je bilo kaznovati, ker so lastniško prevzeli svoja podjetja.

Napačni lastniki

V zadnjih tednih se je dogajala enaka zgodba z Adrio. Vlada se je ob spodbudi medijskih zapisov o malverzacijah s strani nemških lastnikov in o nakopičenem dolgu odločila, da Adrie ne bo niti poskusila rešiti. Pustila jo je v stečaj. Kot gradbince. Ker vladi in javnosti lastniki Adrie niso bili všeč. Zmagala je ulica. Obveljalo je skandiranje: »Križajte jih!«.
Toda to je bila napaka. Tako kot pri gradbincih. Kar bomo kolektivno ugotovili šele čez nekaj let.

Huba ne bo več

Če je obstajal načrt, da lastnikom dovolijo spraviti Adrio v stečaj — zato, da bi lahko nastala »Nova Adria«, brez dolgov in kapitalsko zdrava —, potem je bil izveden šalabajzersko. Že v ponedeljek popoldne, ko so lastniki sprožili stečaj, bi morali začeti leteti avioni pod novim imenom. Na istih linijah. Če to znajo narediti Estonci in Srbi in drugi, potem najbrž ne gre za raketno znanost.
A to se ni zgodilo. Niti ni nihče poskušal. Kar kaže na to, da sploh ni bilo nobenega načrta.
In drugič, tuji letalski prevozniki bodo vzpostavili samo rentabilne linije. Večino jih bo prevzela Lufthansa — samostojno in s svojimi hčerinskimi podjetji (Austrian Airlines in Swissair) ter pogodbenimi partnerji —, nekatere pa Air France in Brussels Airlines. Mnoge linije, tudi tisto za Bruselj, bo treba subvencionirati, mnogih pa preprosto ne bo več. In Brnik kot regionalni hub za Balkan bo izginil. Njegovo vlogo bosta prevzela Dunaj in Zagreb. Število potnikov in tujih turistov prek Brnika se bo zmanjšalo.
Da je bil dopuščeni propad Adrie napaka, bomo spoznali kmalu. Toda šele čez nekaj let bomo v celoti doumeli, kako velika strateška napaka je to bila. In potem bomo vsi grdo govorili čez vlado, ki je to dopustila.

Radiranje

In vendar bi vlada lahko to preprečila. Če ji lastniki niso bili všeč, bi jih lahko z eno samo potezo zradirala. Neposredno z zakonom ali posredno s pritiskom oz. z uvedbo finančne in kriminalistične preiskave. Tako kot bi lahko tedanja Pahorjeva vlada z enim samim sistemskim zakonom ali uvedbo preiskav zradirala gradbene barone in postavila državo kot lastnika — nato pa s prisilno poravnavo zradirala večino dolgov, preostanek pa reprogramirala, podjetja dokapitalizirala in iz njih naredila operativne družbe, ki bi jim tudi omogočila prodobitev novih poslov. In tako kot je vlada Alenke Bratušek sanirala banke, zradirala lastnike, očistila in dokapitalizirala in iz njih naredila delujoče banke.
In tako kot je ameriška vlada sanirala svojo avtomobilsko trojico:

»Spomladi 2009 je General Motors (GM) dobil še dve večji posojili, s 1. junijem 2009 pa objavil načrtovan stečaj, v katerem so družbo razdelili na dva dela. V nov GM, ki je iz stečaja izšel že 10. julija 2009 je država vložila 30 milijard dolarjev, na starem GM pa je ostala večina dolga. Prejšnji delničarji so seveda izgubili vse, imetniki 27 milijard dolarjev vrednih obveznic so za nadomestilo na primer prejeli 10-% lastništvo v novem GM. Sindikati so dobili 17,5-% lastniški delež za poravnavanje obvez do 650.000 upokojencev, kar praviloma pokrivajo same družbe iz zadržanih sredstev. Država je omenjenih 30 milijard prav tako pretvorila v kapital in dobila 60 % lastniški delež, preostalih 12% pa je vplačala Kanada (zaradi proizvodnih obratov tudi v tej državi). Skupaj z dodatnimi programi spodbujanja potrošnikov k nakupu domačih vozil in notranjimi reorganizacijami so ponovno oblikovali dobičkonosni General Motors.«
»Podobno pot je šel tudi Chrysler, najprej pomoč v obliki kreditov, nato pa načrtovan stečaj družbe (že aprila 2009) iz katere je izšel ›nov‹ Chrysler v lasti Fiata (58,5-% lastništvo) in upokojenskih skladov.«

Da se. Tudi v najbolj kapitalističnih državah, kjer je zasebna lastnina najbolj sveta.
Adrio bi se dalo rešiti. Njeno reševanje bi stalo bistveno manj, kot nas bo stalo subvencioniranje tujih letalskih operaterjev (in tujih delovnih mest). Bistveno manj, kot nas bo kumulativno stalo manj tujih letalskih turistov in slabša povezljivost z za naše gospodarstvo pomembnimi trgi.
Ni bilo interesa. Nobenega načrta. Bile so samo floskule.