Del Resničarskega mešanja političnega dreka je tudi to, da so začeli nakladati o posvetovalnem referendumu o slovenskem izstopu iz Nata. Zamisel je nora in bleferska in ne služi ničemur razen strankini samopromociji. Da bi preverjali podporo? Ah, kako demokratično …

Da bi se Slovenija dejansko izčlanila, je itak nemogoče. Predsednik Državnega zbora gor ali dol, parlament niti ne bi mogel razpisati referenduma, ker za to ne bi glasovalo dovolj (46) poslancev. Pa tudi če bi ga lahko razpisal, večina državljanov ne bi glasovala za izstop. Pa tudi če bi večina glasovala za, referendum ne bi bil zavezujoč. Pa tudi če bi bil zavezujoč, izstopa ne bi podprlo dovolj (60) poslancev.

Biti v Natu je tako kot nastaniti se v Hotelu California od Eaglesov: “You can check out any time you like, but you can never leave …” — torej, teoretično se lahko izčlanimo, praktično pa tega ne moremo izglasovati.

Resni.ca in desni konzorcij

Resni.ca je bolj kot katerakoli (druga) koalicijska stranka specializirana za zapravljanje časa, uzurpacijo ali odvračanje pozornosti in beganje po nemarnem zainteresiranih. Domislica o referendumu o članstvu v Natu je najbolj tipičen primer doslej.

Prismojena ideja o referendumu je videti kot prvo idejno razhajanje med kvaziopozicijskimi prdci in koalicijskimi kolovodjami. SDS bi se verjetno raje samoukinila, kot da bi samo pomislila na slovensko izčlanitev iz Nata.

Toda nikar ne domnevajte, da bo te prisrčne kooperativnosti zdaj konec. Niti slučajno. Idejo referenduma o Natu bo Stevanović izkoristil tudi za negiranje obtožb, da je Resni.ca v resnici pomočniška stranka koalicije — češ, mi z Janšo in njegovim desnim konzorcijem nimamo ideološko nič.

Poniževanje in povzdigovanje

Kot človek brez politične kilometrine je Stevanović naravni talent in idealen player v tej gnojšnici, ki mu jo je uspelo zmešati. Njegova oksimoroničnost je neverjetna.

Ideja referenduma o Natu je več kot samopromocija in odvračanje pozornosti. Resni.ca je s tem na svoj nivo potunkala Svobodo in Levico. Pred enim letom je takrat vodilna vladna stranka tudi sama fantazirala o referendumu o Natu — kar je bila Svobodina replika na že izglasovan (in pozneje koalicijsko preklican) Levičin predlog referenduma o dvigu obrambnih izdatkov na 3 % BDP do leta 2030.

Kaj naj na to rečemo? Da med Golobom in Stevanovićem ni razlike? Seveda je. Pa vendar: da zdaj Stevanović prihaja z isto idejo kot nekoč Golob, prvega legitimira, drugega pa retrospektivno degradira na raven aktualnega bleferja.

Da, da. Stevanoviću se tudi zato splača stresati brezpredmetne ideje, ker lahko s tem poniža (pravo) opozicijo, sebe pa povzdigne.

Past

Resni.ca je v past ujela tudi Levico. Dovolj bizarno in za Levico nelaskavo je že to, da so se eni in drugi znašli na isti, antimilitaristični liniji. A to še ni vse. Asti Vrečko ni preostalo drugega, kot da na to reče, da je Stevanovićev predlog referenduma samo odvračanje pozornosti od afere Mijič, potem pa še invocirala pogled v zobovje podarjenega konja: “Če referendum bo, bo Levica z veseljem sodelovala in agitirala za to, da Slovenija končno izstopi iz zveze Nato.”

Zdaj vemo. Lanski referendum o povišanju obrambnih izdatkov bi bil smiseln. Zdaj pa se tudi Levica šlepa na idejo — in to nerealno, utopično idejo, kar je jasno tudi Levici sami — svojih zapriseženih političnih nasprotnikov. To pa res ni principielno.

Disclaimer

Tudi sam kot prepričan pacifist že dolgo, četudi ne pogosto in naglas podpiram slovensko izčlanitev iz Nata. Sveta vojaška aliansa se mi sama po sebi ne zdi niti varnostno nesmiselna niti kapitalsko nelogična — ker takšen je pač svet, na žalost —, ne sprejemam pa obramboslovnih in podložniških fiksnih idej, zakaj mora biti tudi Slovenija njen ud.

Moja averzija do slovenskega članstva ima pedigre. Čeprav takrat še nisem bil star hipi, sem bil davnega 23. marca 2003 med tisto tretjino, ki je na dvojnem referendumu glasovala proti. Sem pa seveda glasoval za članstvo v EU.

Kdo si to lahko privošči

Ne verjamem, da bo Slovenija kdaj izstopila. Morda nikoli ne bo. Razen če bo Nato nekega dne razpadel ali propadel. Navadil sem se živeti s tem dejstvom. Tako kot še z marsičim drugim. Na svetu je še mnogo stvari, ki bi jih odpravil ali spremenil, če bi le mogel. 

A kot nasprotniku slovenskega članstva v Natu mi ne pride na misel, da bi magari izjemoma podpiral politične brezveznike in oportuniste samo zato, ker se njihovi pogledi na neki točki slučajno in načeloma ujemajo z mojimi. Ki so za nameček tudi manjšinski. Jebiga, taka je demokracija.

Kot nepolitik si lahko privoščim, da sem proti. Politiki pa si ne morejo. Ker je politika veščina možnega.