Naslov bi lahko bil novi slogan najmanjše, a za koalicijo ključne parlamentarne stranke. Razumljiv in domač. Ne obljublja preveč, vendar pove veliko. Predvsem to, kako si nosilci oblasti predstavljajo javno funkcijo. Zanje je to prostor, kjer se odpirajo vrata, pojavljajo poznanstva in vzpostavljajo zveze. Stvari, ki so bile prej zapletene, nenadoma postanejo — kako bi temu rekli — bolj tekoče.

Predsednik Državnega zbora je na srečanju s člani srbskega kulturnega društva v Kranju svojo novo funkcijo opisal podjetniško. Pojavila se je “prilika” — ki da je “druga najpomembnejša funkcija v državi”. Ena prvih stvari, ki naj bi jih prvi parlamentarec s to priliko dosegel, je bila pridobitev donatorja za nakup zemljišča in gradnjo pravoslavne cerkve v Kranju. In na to je po lastnih besedah “prekleto ponosen”.

Članska kartica

Človek bi skoraj pomislil, da predsednik Državnega zbora ni ustavna funkcija, ampak članska kartica ekskluzivnega poslovnega kluba. Vstopiš vanj, dobiš poln telefonski imenik in začneš telefonirati.

Pravoslavna skupnost v Kranju si cerkev želi že vrsto let. Sama želja seveda ni nič spornega. Sporno je, da nosilec druge najvišje državne funkcije javno razlaga, da mu je prav ta funkcija prinesla povezave, s katerimi je zasebnemu projektu kroga ljudi pomagal do donatorja.

Še bolj zanimivo postane, ker ob njem sedi župan Kranja Matjaž Rakovec in govori o občinskemu zemljišču, dražbi, spremembi namembnosti in hitrosti postopka. Slišati je tudi stavek, ki ima vse možnosti, da postane slovenska politična klasika: “Vse se da lepo zmenit.”

Slovenija pred kamero 

Dan pozneje je slika bolj uradna. Rakovec zagotavlja, da ni bila obljubljena nobena lokacija, da o prodaji odloča mestni svet, da ceno določi cenilec in da lahko občina proda zemljišče samo na javni dražbi pod enakimi pogoji za vse. Tudi hitri postopek naj bi bil zgolj zakonsko predvideni skrajšani postopek, ki lahko traja najmanj leto in pol.

In tako nenadoma dobimo dve Sloveniji. V prvi se da vse lepo dogovoriti. V drugi pa odloča mestni svet, cenilec določi ceno, dražba je javna, pogoji enaki za vse, nihče nič ne obljublja. Obe Sloveniji sta del istega srečanja.

Še bolj zanimivo od samega projekta je, kako drugače oblast govori, ko govori med svojimi, in kako hitro se njen besednjak spremeni, ko se prižgejo kamere. Zveze, prilike in dogovori nenadoma izginejo, pojavijo pa se postopki, pristojnosti in zakonodaja. Ali je bilo pri tem storjeno karkoli nezakonitega, bodo — če bodo — ugotavljali pristojni organi.

Kje se začne integriteta?

Posnetek sam po sebi še ni sodba. Je pa precej zanimiv vpogled v razumevanje oblasti. In prav tu bi predsedniku Državnega zbora koristila učna ura. Če pravi, da ne razume, kaj bi naj sploh bilo sporno, ker ni nikogar oškodoval in ker ni nič namenil sebi, potem očitno meri javno funkcijo samo z najnižjim možnim merilom — ali je nastala dokazljiva materialna škoda.

Toda integriteta oblasti se ne začne šele pri tem. Problem je že v tem, da nekdo svojo funkcijo razume kot vzvod za osebne povezave in urejanje stvari, do katerih drugi nimajo enakega dostopa. Predsednik Državnega zbora ne opravlja funkcije zato, da bi si z njo pridobil “zveze”, ampak zato, da jo opravlja v javnem interesu. Če razlike ne vidi, potem ni problem samo posnetek. Problem je v razumevanju funkcije.

Zaloga ironije

In ko pomisliš, da je Resni.ca s Kranjem za ta teden izčrpala svojo zalogo ironije, pride na vrsto še Ljubljana. Nosilec strankine liste za ljubljanski mestni svet je Edvard Edi Grubelić. Iz javno dostopnih dokumentov je bilo razkrito, da ima taisti kandidat za metni svet za seboj osebni stečaj, v katerem mu je bilo odpuščenih 6,4 milijona evrov obveznosti, večinoma iz propadlih podjetij. V stečaj so šla najmanj štiri, povezana z njegovim poslovanjem. Postopek osebnega stečaja se je začel leta 2016 in končal v začetku leta 2024.

Da ne bo pomote: osebni stečaj je zakonit institut. Ljudje in podjetniki lahko propadejo. Lahko sprejmejo napačne odločitve, izgubijo premoženje in začnejo znova. Tudi kazenski postopek zaradi poslovne goljufije, ki ga omenjajo v tej zgodbi, se je za Grubelića končal s pravnomočno oprostilno sodbo. To je treba povedati jasno.

Toda pri človeku, ki kandidira za upravljanje javnih zadev, se je legitimno vprašati, kakšne standarde pri izboru ljudi uporablja njegova politična stranka. Še posebej stranka, ki si je za ime izbrala Resni.ca.

Zahtevna blagovna znamka

To ime je očitno postalo precej zahtevna blagovna znamka. Pravzaprav je nesrečno izbrano ime, saj stranka dokazuje vse kaj drugega kot dragoceni vrednoti, kar resnica in resnicoljubnost sta. Če se imenuješ Resni.ca, obstaja namreč neprijetna možnost, da bo javnost in novinarje bolj zanimalo, kakšna je ta resnica.

Morda je zakonito vse, kar počnejo. Morda za vse obstaja povsem zadovoljiva razlaga. To pravzaprav upam. Toda politika ima eno težavo - poleg zakonitosti obstaja še drugi pomembni standardi, kot so etika, morala, integriteta.

Javna funkcija ni nagrada, s katero dobiš boljši dostop do donatorjev. Tudi župan ni občinski nepremičninski posrednik. In kandidat za mestni svet ni samo ime na plakatu, ampak človek, od katerega volivci pričakujejo zaupanje, ker bo odločal o njihovem denarju, prostoru in mestu.

Logotip še ni resnica

Zato je pri vsem skupaj manj pomembno, ali bo Resni.ci kdo dokazal kaznivo dejanje. Bolj pomembno je, kaj vse nam to pove o politični kulturi. O slovenski politični kulturi, v kateri se zdi povsem normalno, da visoko javno funkcijo vidiš kot “priliko”. Zveze kot prednost. Da o javnem zemljišču govoriš kot o zasebnem dogovoru. In da šele po objavi posnetka nenadoma odkriješ zakone, postopke in pristojnosti.

Stranki lahko daš ime Resni.ca. Med črke ji lahko postaviš piko, da je videti še pomenljiveje resnična. A logotip še ni resnica. Ta prej ali slej pride kot dokument, stečajni spis ali posnetek.