Trg revolucije, republike, whatever … S spomenikom ali brez

Ni mi všeč, da je aktualna vlada preklicala realizacijo izbranega projekta spomenika slovenske osamosvojitve na Trgu republike, za katerega se je na natečaju odločila prejšnja. Me pa odločitev ne preseneča. Bilo bi res čudno, če bi se pravoverni interpreti zgodovine, ki so zdaj na oblasti, strinjali s tistimi, ki so urbanistični problem hoteli rešiti samo zato, da bi jim domoljubni težaki dali mir.

Odločitev pa mi ni všeč tudi zato, ker utemeljeno dvomim v kulturne kompetence trenutne oblasti. Ko bo vlada objavila nov razpis za spomenik — če ga sploh bo —, bo prijavitelje po mojem že z izhodišči peljala v bolj tradicionalistično, da ne rečem anahronistično smer.

Pljuvati po osamosvojitvi

Že vnaprej pa se bojim, da bo po zaslugi te vlade nekega dne stal tam spomenik, ki bo všeč konservativnim opicam z družbenih omrežij. Namreč privržencem te vlade, ki so se nad nesojenim projektom zgražali zato, ker bi bil vdelan v tla — kar v njihovem hipersenzibilno hudobnem simboličnem svetu pomeni, da bi ljudje pljuvali po osamosvojitvi. Tako kot na Čopovi pljuvajo po himni.

Meni osebno je bil projekt avtorske skupine načeloma všeč, vendar kvečjemu kot olepševalna intervencija v ljubljansko in slovensko mrtvo točko, obdano z znamenitimi arhitekturnimi primerki in napolnjeno s historičnimi konotacijami. Le kako bi lahko takšna ideja v takšnem kontekstu funkcionirala kot spomenik slovenski osamosvojitvi za vse večne čase?

Slovenski državljani so v povprečju premalo kultivirani, da bi znali ceniti tak spomenik. Še posebej spomenik osamosvojitvi. Zato z dolžnim nespoštovanjem do opic na družbenih omrežjih mislim, da ne bi bilo narobe, če bi ustvarjalci upoštevali kulturno okolje, v katerem živijo. To bi lahko bil njihov prispevek k slovenski spravi, ki po mojem ne bi kompromitiral njihove kreativnosti.

Eksternalije

Dejstvo je, da idejo osamosvojitvenega spomenika na Trgu republike zelo otežujejo družbene, politične, ekonomske in seveda tudi arhitekturne eksternalije. Močno dvomim, da so se jih zavedali prejšnji razpisovalci natečaja in da se jih bodo zavedali ti za njimi.

Dejstvo je, da mesto rabi tudi prazen prostor. Dinamika pozidave in nepozidave ter različnih rab in namembnosti je za urbanizem sam in za prijetnost, praktičnost in všečnost prebivanja nujna. A tudi prazen prostor ni in ne sme biti prostor brez vsebine. Problem Trga republike pa je prav v tem, da nima vsebine. Tudi stavbe okrog trga je bodisi nimajo, bodisi ne pašejo zraven, bodisi nam niso všeč, bodisi niso javne.

Čému služi ta ploščad? Občasno služi skupinskim ali individualnim javnim zborovanjem, protestom, demonstracijam. Včasih služi izrazno prikrajšanim čudakom kot neke vrste Speakers’ Corner, kjer lahko vsakdo svobodno pove, kar mu paše. Politiki ali civilna družba na trgu tu in tam pripravijo tiskovno konferenco, ker se jim parlament zdi primerna politična kulisa. In kar je še posebej smešno, iz istega razloga včasih na njem celo televizije inscenirajo pogovorne oddaje v živo.

Lokacija, lokacija, lokacija

Vsake toliko let so na Trgu republike tudi proslave ob dnevu državnosti. Zdi se, da je ta lokacija ljubša desnim vladam kot pa levim — kar ni nerazumljivo in tudi ni odbijajoče. Ker kakorkoli že obrnemo: proslave so dejansko edina državotvorna zadeva, ki se dogaja v tem praznem prostoru.

Imamo famozni simbolični trg, to posvečeno in politično kropljeno parcelo, na kateri se je v zadnjih desetletjih dogajalo skoraj vse, kar je to državo definiralo. Bizarno pa je, da je trg v večini uporabniških primerov namenjen izražanju nezadovoljstva z državo, ne pa proslavljanju dejstva, da državo imamo. Bi moral na njem stati spomenik samo zato, ker je bila na tem mestu ustanovljena? Ne nujno. Za to bi zadoščala skromna spominska plošča. Saj smo skromna država, kajneda?

Kot lokacija spomenika slovenski osamosvojitvi pa je Trg republike problematičen tudi zaradi simbolike objektov, ki ga obdajajo. Institucionalno in praktično degradacijo še posebej verno odslikavata poslopji na severnem in vzhodnem parobku trga.

Simbol je trg sam

Dokler bosta Državni zbor in v Maximarket takšna, kot pač sta — nasedli ladji demokracije oz. ekonomije in potrošništva —, bo tudi Trg republike samo to, kar pač je. Na Trgu republike ne rabimo spomenika, ker je spomenik že prostor sam. Trg republike je simbol slovenske državne brezveznosti in politične brezperpektivnosti. Simbol skromnosti — da ne rečem idejnega, kuturnega, socialnega, če že ne ekonomskega siromaštva — in sprijaznjenosti.

Ne moremo se delati pametne, kaj bi tam lahko bilo. Ne samo zato, ker nismo arhitekti, kiparji, urbanisti, politiki in spomeničarji. Ampak zato, ker itak ne vemo, čému bi ta trg lahko lahko služil. S spomenikom ali brez.