Izključitev Mojce Pašek Šetinc iz vrst Gibanja Svoboda ima več aspektov, med katerimi seveda prevladujejo politični. Čeprav nekdanja novinarka pravi, da do nadaljnega ostaja del strankine poslanske skupine, to vendarle vnaša nemir in nestabilnost v doslej dokaj kompaktno kohorto največje vladne stranke in koalicije same. Bomo še videli, kaj se bo iz tega izcimilo in ali je MPŠ — poleg soizključenega Roberta Pavšiča, svetovalca vsaj v tračarsko nemilost padle predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič — samo prva v vrsti za odstrel ali vsaj prva domina. (No pun intended.)

Toda če te negotovosti odmislimo, je primer zanimiv tudi kot ilustracija mentalitete, po kateri se največja vladna stranka ravná. Tako s strani izključene kot s strani izključevalcev. Primerjalno gledano pa to tudi veliko pove o razlikah med levico in desnico.

Set vrednot 

Nedosegljiva prednost desnih strank pred levimi je v tem, da vsaj navzven disciplinirano držijo skupaj in se pred javnostjo delajo, kot da so zgled sloge. Mogoče tudi res iskreno mislijo enako in se jim za enotnost ali za vtis enotnosti ni treba ekstra truditi.

A to ni bistveno. Kot tudi ni bistveno, ali so disciplinirani zato — kot se sprašujejo zlobni jeziki —, ker so pridni in poslušni po ideološki duši in naravi, ali pa zato, ker jih je tako vzgojil njihov dolgoletni avtoritativni ravnatelj.

Bistveno je, da desnica deluje konsistentno, koordinirano, celo že orkestrirano. Desnica ima skupen, isti cilj. In ima konsenzualen način, kako ga doseči. V okviru enega seta vrednot, od katerega pač ni odstopanj.

Kohezivnost in lojalnost

Tako se desnica obnaša vsaj takrat, ko je na oblasti. Kadar je v opoziciji, si do neke mere še privošči obstreljevanje s fračami. Kaj hujšega pa od njih — med njimi, mislim — ne bomo dočakali. No, Janša in Ljudmila sta si hudo antipatična, a to za slovensko politiko ni več kot folklorno konfliktna bizarnost.

Najilustrativnejši primer desničarskega občutka za pripadnost pa je Anže Logar. Javnost je v glavnem prepričana, da Logar malo bi in malo ne bi. Da čustveno ne more stran od SDS. Ali da noče stran iz previdnosti, ker misli, da bi šel na slabše. Možno je pa tudi, da mi nepotrpežljivi ne opazimo, da se Logar odmika od Janše milimeter za milimetrom. Da niti Janša sam ne bi opazil.

Kakorkoli, to vse govori o za levico nepojmljivi strankarski kohezivnosti in lojalnosti.

Druga pesem

Povsem druga pesem pa poje pri levičarjih. Ker na levici je doma demokracija. Tam so poudarjeno doma tudi svoboda, individualizem, toleranca — vsaj medsebojna, enostranska —, pa izvirnost, samosvojost, posameznikove pravice, intelekt, različnost, drugačnost, resnica. Enotnost in složnost so za njih samo abstraktni in deklarativni, PR pojmi, o katerih govorijo, dokler se med seboj slučajno strinjajo. Pripadnost ima svoje meje, sam občutek pripadnosti pa je samo fakultativen in prepuščen odločitvi posameznika.

Mentalitetna norma za obnašanje levice je načeloma ustroj Levice. Oni so sicer še bolj radikalni. Njim je preveč že funkcija predsednika oz. predsednice stranke. Ker se raje dogovorno koordinirajo. In dopuščajo, da njihovi poslanci govorijo kar vsevprek po svoje.

Res pa je, da si Levica kot zelo koherentna in kompaktna stranka to lahko privošči, ker ne prihaja do užaljenosti in razlik, ki bi jih se jih dalo razumeti kot sabotiranje.

Zahtevnejši primeri

Problem pa na levici nastopi, ko se dotični posameznik ali posameznica v moralno in etično zahtevnejših primerih bolj kot po strankarskem stališču — da ne rečem po kolektivizirani vesti — ravnata po svojem karakterju. Saj pravim: levičarji se strinjajo, dokler se strinjajo slučajno.

Zato si vsak levi politik vzame pravico, da mu ni treba držati s svojimi, če se mu zdi, da bi z disidentskim stališčem moralno profitiral več, kot če bi pritegnil stranki oz. poslanski skupini. Politični ugled posameznika je odvisen predvsem od njega samega. Ne toliko od članstva v stranki. Še tem manj, če ta stranka ni več na dobrem glasu.

V 2. členu Zakona o poslancih sicer piše: “Poslanci […] pri izvrševanju poslanskega mandata niso vezani na kakršnakoli navodila.”

Če znam to prav prebrati — kar mi pri disfunkcionalni pismenosti pravnikov žal vedno ne uspe —, besedna zveza “kakršnakoli navodila” pomeni, da tudi niso vezani na navodila od nikogar. Niti od strankarskega šefa. Kaj šele, da bi se morali ravnati po večinskem mnenju stranke.

Mnenjski liberalizem

Izključitev MPŠ in Pavšiča iz Gibanja Svoboda lahko razumemo tako, da se je Golob odločil, da je treba s tem mnenjskim liberalizmom — da si poslanci smejo privoščiti razmišljati po svoje — enkrat za vselej prekiniti. Da je treba končno tudi na (kao) levici uvesti notranjo disciplino.

Ta poteza je pričakovano naletela na odpor in posmeh. Pa ne samo zato, ker Goloba nihče več ne mara. Ali ker bi bila izključena poslanka in poslanec tako priljubljena kot recimo vsaj v tračarsko nemilost padla predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič.

Glavni razlog za zgroženost nad izključitvijo je odstopanje od tega, kar opisujem zgoraj. Od te politične mentalitete, da je osebno mnenje in prepričanje, izražanje po lastni vesti kot vrednota nad organiziranim in oficielnim, skupinskim, kolektivnim, magari v svobodni debati usklajenim in s kompromisi ponderiranim stališčem stranke.

Zato je to delovalo smešno, celo stalinistično. Ker kot slišimo, so se člani sveta Gibanja Svoboda enoglasno strinjali izključitvijo MPŠ in Pavšiča. Kot v dobrih, starih časih partijskih sestankov. Samo še javna samokritika je manjkala.

Možno pa je, da sta poredna članica in član razredne skupnosti bila izključena iz šole zato, ker sta naredila — ali delala — še kaj veliko hujšega, kot da sta razmišljala s svojo glavo. Bojim pa se, da tega ne bomo nikoli zanesljivo izvedeli. Seveda pa si bomo svoje mislili. Kar je več kot dovolj.