V Sloveniji je vse možno. Celo to, da predsednik vlade domačim podjetnikom in obrtnikom, ki mu tožijo zaradi neprijazne obdavčitve v naši domovini, reče: “Če nekdo opravlja isto delo s šoferjem, ki je formalno zaposlen na Hrvaškem, v resnici pa z njim upravlja slovenski lastnik, bo to mogoče izziv za našo šolsko, socialno in zdravstveno mrežo manj. In to ni nič narobe.”

Kar je omenil premier, res ni nezakonito. Je pa hudo, zelo hudo narobe. Robert Golob se na žalost ni pravočasno ugriznil v jezik, da bi prestregel svojo misel in jo revidiral, še preden jo je izrekel. Tako je ostalo pri sporočilu: “Če vam pri nas kaj ni všeč, pa pejte na Hrvaško in tam optimizirajte svoje poslovanje.” — kar so v njegovem kabinetu pozneje opravičevali s tem, da je bila misel vzeta iz konteksta. 

Tega pojasnila seveda nismo kupili.

Monty Python

Tako je rekel. To ni bil citat iz satirične oddaje. Ne gre za šalo humoristov Monty Python, ampak za sveže zabeljeno sporočilo iz ust samega predsednika vlade. Tistega, ki je svoj mandat začel z obljubami reform, modernizacije in nove kulture vladanja. Po skoraj treh letih vladanja je novi slog vladanja očitno samo še pasivna agresija s priokusom priporočene emigriracije tistih, ki bi si doma želeli sprememb na bolje.

Sporočilo predsednika vlade je jasno in povsem nedvoumno: če ustvarjate delovna mesta, plačujete davke, zaposlujete, izvažate in kljub temu še kar naprej godrnjate, da je birokracije preveč in davki previsoki — potem lepo spakirajte. Hrvaška riviera vas čaka.

“Podjetje Slovenija”

In kot da bi se višje sile odločile, da poskrbijo za še en udarec, so samo par dni pozneje prišli na dan uradni podatki o poslovanju “podjetja Slovenija”. Slovenski BDP se je v prvem četrtletju 2025 skrčil za 0,8 odstotka v primerjavi z zadnjim kvartalom 2024. V evrskem območju smo zadnji. Ste slišali? Zadnji. To ni več opozorilna lučka. To je gospodarski alarm.

Toda naš predsednik vlade, ki bi moral na takem srečanju s podjetniki in obrtniki aktivirati vso državotvornost, ki jo premore, se je raje odločil za ironijo. Če koga kaj moti, naj gre.

To je voditelj, ki ščiti interese države? To je direktor “podjetja Slovenija”? On bi najraje odpustil lastne stranke? Je to patriot? Kakšna je državna strategija, v kateri ljudje, ki ustvarjajo vrednost, namesto spoštovanja — če že ne drugega — dobijo nasvet, naj grejo drugam? Premier pošilja podjetnike čez mejo, kot da so paket za na pošto! Poslan priporočeno! Pošiljatelj pa potnik brez smeri.

Luka, Tadej, Primož, Anže, Jan …

Zgodba se je nadaljevala ta teden. Na zelo dobro obiskani in tudi vsebinsko dobro zasnovani športni konferenci je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak opozoril na pomen športa kot zadnjega sidra nacionalne zavesti. Kot nacionalnega kapitala. Predlagal je amnestijo na zapadle davke ter pavšalno 10-odstotno davčno politiko za vrhunske športnike — naše uspešne legionarje v tujini — ki bi spodbudila njihov finančni povratek in vlaganje v lokalna okolja. 

Brodnjak razmišlja tako: kaj ima Slovenija danes — v gospodarskem kontekstu — od Luke, Tadeja, Primoža, Anžeta, Jana in drugih? Nekaj trofej, objave na Instagramu in Facebooku, nekaj več prepoznavnosti Slovenije med izbrano ciljno publiko in … — nič prispevkov v državno blagajno. Naši vrhunski športniki ne živijo med nami. Ne vlagajo tukaj, ker za to ni vabljivih pogojev.

Kam grejo milijoni? 

In če to vidi in razume bančnik, zakaj tega ne spregleda in razume predsednik vlade? Športniki mu pridejo prav, če si lahko z njihovo pomočjo nabira politične točke s skupnimi fotografijami.

Če verjamemo, da je šport sidro nacionalne zavesti in ključni ambasador Slovenije v svetu, potem moramo sprejeti sistemske ukrepe, da šport davčno razbremenimo in spodbudimo športnike, da imajo stalni bivališče tu, kjer so doma. Da bodo njihovi milijoni ostali v Sloveniji. Ne v Monaku ali Dubaju. In da bodo naši otroci videli svoje vzornike v živo. Tadeja na ulicah Komende, Primoža v Kisovcu, Anžeta na Hrušici, Jana v Škofji Loki …

“Halo?”

Bistvo Brodnjakovega predloga ni v populizmu — on tega ne potrebuje —, ampak v pragmatizmu: če želiš, da nekdo ostane, mu moraš narediti prostor, ne pa mu odpirati vrata, ki vodijo ven. Mi pa športnike z davčno politiko pošiljamo v Monako, podjetnike pa na Hrvaško. 

Zakaj imamo zdaj najnižjo gospodarsko rast v EU? Zakaj so športniki drugje? Zakaj podjetniki razmišljajo o davčnih oazah? Zakaj mladi gledajo čez mejo?

Odgovor ni v ekonomskih kazalnikih. Je v kulturi. V signalu, ki ga pošilja oblast. Njihovo sporočilo trenutno ni “ustvarjaj tukaj”, ampak “kar pojdi, nimamo nič proti” Dokler se ne bo enkrat nekdo vprašal: “Halo? A je še kdo tu doma?”