Če vam je kaos všeč, ste v zadnjih dneh gotovo uživali v nepredvidljivostni dramatiki absurda, ki so jo stranke vladne koalicije med seboj, a tudi s figo v žepu ekumeničnem dialogu z opozicijo v petek odigrale v Državnem zboru. Levičin predlog za razpis posvetovalnega referenduma o povišanju obrambnih izdatkov so namreč podprli tako SD kot tudi SDS in NSi. Torej ne samo golobi, ampak tudi jastrebi.

Temu primeren je bil epilog: ker se je Gibanje Svoboda nenadoma znašlo v sramotni opoziciji, je Golob napovedal radikalen kontrareferendum: ali smo/ste za to, da Slovenija sploh še ostane članica NATO pakta. Ker če nočemo plačevati za članstvo toliko, kot bi po njegovem — ali pravzaprav po Trumpovem in Ruttejevem — morali, potem raje vrzimo Šarčevo puško v koruzo.

Funkcionalna ali taktična nepismenost?

Nekateri pravijo, da sta oba referenduma — varčevalno-pacifistični in direktni referendum o natexitu — nepremišljena in neodgovorna. Seveda. Kar je preveč, je preveč. Razpisovati referendume, ki ne bodo spremenili ničesar, se zdi pretirano celo v deželi, ki obožuje neposredno odločanje kot izhod v sili. Po eni strani je namreč dejstvo, da je prvo vprašanje — “Ali ste za to, da Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti leta 2030 dosegli 3 % BDP letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov?” — formulirano tako, da bi “proti” lahko glasovali tako tisti, ki bi za orožje dali manj, kot tudi tisti, ki bi dali več.

Je to funkcionalna ali taktična nepismenost? Verjetno oboje. 

Posvetovalni kontrareferendum

Na prvi pogled se zdi, da bi posvetovalni kontrareferendum Roberta Jastreba šel na roko tistim, ki ne bi dali za orožje nič. A tudi iz te moke ne bo kruha. Ker kot je pravilno pripomnil Janša: “ Slovenija je formalno postala članica Nata z ratifikacijo mednarodne pogodbe, ki jo v skladu s 3.a členom Ustave RS sprejme DZ z dvotretjinsko večino. Golobova koalicija nima te večine v DZ za preklic, zato brez panike.”

Kar je res, je res. Tudi nobena druga, bodoča koalicija ne bo imela dvotretjinske večine za to, da se odpove gostoljubju Hotela California. V zelo bližnji prihodnosti se iz te druščine ne bomo izčekirali. Druge slovenske osmosvojitve — tokrat varnostne — še ni na vidiku. NATO pakt bo morda prej razpadel sam, kot pa da bi ga prodana nevesta Slovenija zapustila.

Koliko nas bo to stalo?

To načelno, četudi za mnoge državljanje povsem abstraktno vprašanje financiranja obrambe je — ali še bo — dodobra premešalo predvolilne karte. Aktualna vladna koalicija se zdaj zdi tik pred razpadom. A četudi se to ne bo zgodilo takoj, se bo zagotovo zgodilo čez manj kot leto dni, po naslednjih volitvah. Takrat namreč ta levo-leva in neoliberalno sredinska koalicija sploh ne bo več mogoča. Ne politično ne matematično. Če bodo obrambni izdatki res pomembna, za stranke celo prestižna tema prihodnjih volitev, bo presenečenj še več. Bolj ko bo vprašanje Nata v ospredju, bolj se bodo lahko izrisovala doslej neslutena, celo že vnaprej izključena zavezništva. Res je namreč, da velik del levice in kompletna desnica že dolgo nista imeli tako podobnih stališč do česarkoli, kot je povečanje obrambnih izdatkov.

Naslednja referendumska tema

Res je. Brez panike. Vse skupaj je samo teater absurda. Morda bosta dva referenduma, morda samo eden — pri čemer ne moremo vedeti, kateri od dveh —, morda pa ne bo nobenega. V vsakem primeru se ne bo nič bistvenega spremenilo. Vprašanje je le, koliko nas bo to stalo in na račun česa. Natexita pa zaenkrat ne bo. To je kvečjemu referendumska tema za čez deset, dvajset, morda trideset let.