Odštevam dneve do 6. oktobra 2023, ko izide The Dark Side of the Moon Redux Rogerja Watersa. Gre za novo, prenovljeno, upgradano verzijo tretjega do četrtega najbolj prodajanega albuma vseh časov The Dark Side of the Moon od Pink Floydov, ki je izšel pred 50 leti (1. marca 1973).
Za lifelong fane Floydov bo to glasbeni dogodek leta. In to upravičeno — sodeč po najbolj znanem komadu Money, ki ga je za probo že mogoče slišati (in videti).
Izvajalec sam pravi takole:
“[Redux] ni nadomestek izvirnika; ta je seveda nenadomestljiv. Je način, kako se lahko devetinsedemdeset let star mož čez teh minulih petdeset let zazre v oči devetindvajsetletnika.”
Famozni vokali
Že dolgo me ni kakšna priredba tako zelo navdušila. Razen osnovne péte melodije integralnega besedila na začetku in na koncu — vmes pa z recitacijo, ki nadomešča originalni solo na tenor saksu Dicka Parryja in Gilmourovega na kitari — in seveda znamenite Watersove bas linije to nima več kot to opraviti z originalom. Je pa zato boljše. Priredba, ampak nekaj popolnoma drugega, drugačnega. Ne počasnejši, ampak understated, tih, downbeat, resnoben, že kar zatežen indie pop komad. Izjemno zaranžiran za brenkala in godala, hammond orgle in klavir in kar pač spada k določenemu tipu zaskrbljujočega in obenem pomirjujočega rocka — celo theremin (po izumitelju Leonu Thereminu, rojenem kot Lev Sergejevič Termen).
Popoln, ampak prepoln
Originalni Money se mi zdi dandanes malo preglasen, prehrupen. Popoln, ampak prepoln vsega. Na stara leta mi tako kot avtorju, očitno, paše nekaj bolj pritajenega. To se mi zdi še najboljši opis nove verzije tega komada.
Najbolj famozen je vokal. Leta 1973 je Money pel Gilmour, danes kajpak Waters. Ampak: dejstvo je, da se je človekov glas postaral in da je nezgrešljivo — še tem bolj, ko poje — komaj slišen ultra nizek glas osemdesetletnika. Predstavljajte si Leonarda Cohena na I Want it Darker. Ali Johnnyja Casha na American IV. To je nekaj takega. Ali Iggyja Popa na Après, kjer izvaja večinoma francoske šansone (v francoščini). Starci znajo peti. Nekateri glasovi se pač fenomenalno starajo.
Enjoys his little joke
Pretvarjal bi se, da mi je jasno, kaj hoče pesnik povedati z recitativnim vložkom — novim — sredi skladbe:
“Welcome to Hell/I’m sorry I’ll read that again/Welcome to Rooftops/I’m sorry, I’ll read that again/Welcome to The Starlight Room/I’m sorry, I’ll read that again/Welcome to The Underworld/And now, for tonight’s main event:/The Heavyweight/Close swaddled in the cloying folds of fat/The Heavyweight squats/Freak fearful on his stool/And through toad lids/He squints his vision of the world/The grey parade of waiters trade/His retinue, of course/Seconds, thirds, and fourths/Cling, tick-like, to his skin/The bell sounds/In the corner of the ring/A fresh contender for his crown/Puts out his pale hand to shake before the bout/The champion blinks/His sticky tongue/Swollen in greed/With cobra speed/Snakes out/It’s lights out for the kid/His grace and wit, in that split second/Plucked, sucked, dissolved/Reduced to petty bulk/Digested/Shit/The champ, well satisfied/Adjusts his sumo backside on the stool/Draws ‘round his cloak, breaks wind, out loud/The crowd howls its approval/But in the shadow of the ring/With cloven hoof and a crooked grin/The Devil pats the briefcase that holds the Faustian pact/He smiles, enjoys his little joke/Because he knows the champion’s cloak/Is but a shroud, in fact”
Kao kredibilno besedilo
Nekaj Watersove (samo)ironije vidim v tem, da je “ovitek” TDSOTM closeup pasjega očesa, v katerem se zrcali originalna prizma, ki lomi bel žarek svetlobe na mavrične barve. Tudi v videu nastopa pes. Morda je to referenca na sedemnajstminutno skladbo Dogs z njihovega “orwellovskega” albuma Animals (1977) — češ, psi, to je biznis in materializem —, deloma pa tudi na skladbo Seamus s pasjim laježem v ozadju s plošče Echoes (1971), čeprav je to tam bolj slišati kot neko majhno ščene.
Pri trinajstih mi je bilo vse jasno, za kaj gre v komadu Money. Pohlep. Grabežljivost. Materializem. Besedilo sem pač resno vzel. Če je muzka tako fajn, potem je najbrž kredibilno tudi besedilo. Iz pubertetniške trme sem že takrat začel prezirati tako imenovano komercialno glasbo. Verjel sem, da je res: “Money, it’s a crime/[…]/Money, so they say/Is the root of all evil today”.
Nisem pa vedel ali hotel vedeti, da so tudi Floydi komercialno uspešni — ali Led Zeppelin, recimo, ali Queeni, če omenim samo nekatere komercialno uspešne bende, ki sem jih takrat poslušal. Za komercialne so veljali Bay City Rollers ali Boney M in to sem globoko preziral. (Pa tudi iskreno mi ni bilo všeč.)
Postranski prah
No, s tem je imel probleme tudi Roger Waters. Leta 1973 morda še ne, toda po uspehu TDSOTM (tudi finančnem, seveda) je dvajset let pozneje priznal, da se je kot sin člana Komunistične partije Velike Britanije — oče je padel na fronti v Italiji, ko je bil Roger star komaj pet mesecev — moral resno vprašati, ali je s toliko denarja in z milijonarsko zapravljivim lifestyleom sploh še lahko prepričan socialist in podpornik družbene solidarnosti.
Kaj si je odgovoril, ne vemo. Je pa lepo od njega, da se je to sploh vprašal. Zato lahko človeku, ki je danes težek kakih 300 milijonov evrov, odpustimo, da še petdeset let pozneje poje, da je denar “zločin” in “vir vsega zla”. No, “so they say”.
Glasba sama je dejansko fascinantna, besedilo pa je hvala bogu le postranski prah, ki se je na njej nabral že tistih časih in ga avtor zdaj pač smelo odpihava. Res komaj čakam, da izide cel Watersov The Dark Side of the Moon Redux. Brez VCS 3 sintetizatorjev, domnevam, in druge seventies krame. Ideološke in studijske.