»Bežimo, tecimo, Cigani gredo,/v rjavih bisagah otroke neso./Ti-dra-la-la, ti-dra-la-la, ti-dra-la-la-la-la.« 

Te ljudske poskočnice se nismo učili v šolah. Niti v starih časih, ko mračnim možakarjem s klobuki, ki so zvonili na vratih, da bi nam nabrusili nože in škarje in popravili dežnike, politični korektnosti na ljubo še nismo rekli Romi. Imamo jo pa zakopano nekje v glavi.

Ambrus, 2006

Slovenske težave z Romi so posledica dveh, treh vzrokov. Prvi in poglavitni je, da nekateri Romi znajo biti problematični. Drugi in tretji vzrok pa je shizofren odnos samih Slovencev do Romov. Nekateri domorodci so do neudomačene manjšine poniževalni, prezirljivi, pejorativni in polni posplošenih predsodkov, drugi pa brezrezervno razumevajoči, tolerantni, prizanesljivi in usmiljeni. Ali bolj slikovito rečeno: prvi bi težave z Romi reševali represivno, kaznovalno, brez spodbudnih in konstruktivnih ukrepov — kaj šele materialno podprtih —, drugi pa bi Romom gledali skozi prste, dojemali njihov lifestyle kot zanimivo folkloro in jim dajali še več transferjev in odpustkov nasploh.

Oboje je recept za dizaster, do kakršnega je prejšnji vikend prišlo v Novem mestu. In ta romski golaž je začel kuhati že dobronamerni Drnovšek decembra 2006 v Ambrusu.

Nobenega haska

Problem z Romi je danes predvsem politični problem, ne samo socialni in — ker se je ne samo po krivdi Romov pač razrasel — varnostni. Tragična in nesmiselna Slovenčeva smrt od Romove roke v Novem mestu kaže, kako zelo se je naša družba v dveh desetletjih spremenila. Še posebej v zadnjih letih, odkar je med dejanskimi ali namišljenimi osumljenci in storilci kaznivih dejanj več Neslovencev.

Še ne tako davno ne bi niti enemu ministru — ali kaj šele dvema naenkrat — prišlo na misel, da bi samokritično odstopila zaradi »povzročitve posebno hude telesne poškodbe s posledico smrti«. Neglede na nacionalno pripadnost storilca in žrtve. Ker od odstopa itak ne bi bilo prav nobenega haska. Ne etičnega ne političnega. Kot ga ni zdaj.

Notranji in pravosodna

Odstop Poklukarja in Katičeve sta bedno posipavanje s pepelom. Notranjega bi se bili morali rešiti že zdavnaj — z interpelacijami ali brez —, pravosodna pa tudi če nikoli ne bi bila postala to, kar je bila. Odstopa sta sama sebi namen. Ubitega človeka ne bosta obudila nazaj v življenje, niti ne bosta potolažila užaloščenih ali preprosto jeznih, da se je to sploh zgodilo. Kdo bo pa zdaj red delal in skrbel za zakone? Dva nova mandeljca, ki bosta rabila nekaj časa, da ugotovita, kako se streže Romom in kako Slovencem? Komaj čakamo!

Še dobro, da tudi Luki Mescu ni prišlo na misel, da bi odstopil. Interpelacija pa mu lahko dobro dene.

Kdo je sploh objektivno odgovoren za to, kar se je zgodilo? Ne nujno tisti, ki je slučajno ravno na oblasti oz. na položaju. Ta je samo pri roki za sesuvanje. In tudi tisti ni objektivno odgovoren — vsaj ne ekskluzivno —, ki se je pripravljen ali primoran pred volitvami žrtvovati za to, da dobi ta vlada še eno priložnost.

Predvolilni Blažev žegen

Še več! Predvolilni Blažev žegen so tudi oportunistično zgrožene in popadljive reakcije opozicije. Ali si lahko predstavljate, da bi opozicija pred dvajsetimi leti (ali magari pred dvema) zahtevala odstop celotne vlade — torej vseh dvajsetih ministrov! —, če bi antisocialen in dezinhibiran Rom ubil nič hudega slutečega Slovenca? In kako je mogoče, da človek, ki je nekoč slučajno že bil notranji minister (ker je bil prej policist), danes poziva predsednico republike, naj pozove predsednika vlade k odstopu? Smešno, presmešno.

To politično prepucavanje je lari-fari. Podobno na prvo žogo pa izzvenevajo v prazno pripombe o »nevarnosti normalizacije represije« oz. o Golobovem prevzemanju Janševe retorike.

Poznamo prijazne države — celo videli smo jih, če že ne živeli v njih —, ampak države brez represije ne obstajajo. Tudi te prijazne niso take. Dragi moji, represija je v naravi politično organizirane in politično urejene družbe. Da nas represija ne moti, ni odvisno od tega, da je sploh ni, ampak od pravičnosti in zaupanja. Obojega pa je v Sloveniji seveda premalo.

Tudi zaradi antirepresivnega fake svobodnjakarstva je v Sloveniji tako, kot pač je. Nizkocenovno upiranje avtoritetam — ki so tu za vsak slučaj — se dobro prodaja kot drža ozaveščenega in samo pod tem pogojem svobodnega državljana. Pred volitvami še tem bolj.

Dolenjci in Prekmurci

Za konec pa naj navržem še vprašanje, ki mu sam ne znam priti do dna.

Celo nestrokovnjaki za manjšinska in socialna vprašanja namreč opažamo, da se težave z Romi kar naprej pojavljajo na Dolenjskem, nikoli pa v Prekmurju. Zakaj? Obstaja kakšna zanesljiva analiza? Ali naj kar na besedo verjamemo prekmurskim Romom, ki pravijo, da jim je tamkajšnje slovensko prebivalstvo omogočilo, da se lepo integrirajo? Se Romi na Dolenjskem tako zelo razlikujejo od Romov v Prekmurju samo zato? Kaj bi na to porekli slovenski sociologi in antropologi? So razlogi zgodovinski, socialni, integracijski? Je o kultura ali natura? Posledica česa sta dva tako različna tipa kohabitacije med pripadniki večinskega naroda in manjšine? Gre za razliko med posrečenim in neposrečenim socialnim inženiringom? Ali pa se Dolenjci bog ne daj tako zelo razlikujejo od Prekmurcev, ki očitno znajo živeti z Romi — in Romi z njimi — v tako rekoč zglednem sožitju?