Pozdravljam potezo Golobove vlade, da je v torek na dopisni seji ekspresno razveljavila sklep Janševe vlade, ki je pred enim letom še bolj ekspresno razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Potezo pozdravljam zato, ker sem prepričan, da ni nobenega razloga, da bi se na nacionalnem nivoju — tako rekoč praznično ali vsaj slovesno, predvsem pa kolektivno pietetno — spominjali žrtev komunističnega nasilja.
Da ne bo pomote: ne mislim, da so žrtve komunističnega nasilja manj vredne spomina kot recimo žrtve okupatorjevega ali domobranskega nasilja. Na intimni, individualni in človeški ravni žalujočih so vse žrtve enako vredne spomina, groba, pietete. Na nacionalnem nivoju pa ne. Ne mislim, da bi se kot kolektiv ali država morali dolžnostno, zapovedano spominjati vsakogar, ki je bil v drugi svetovni vojni tako ali drugače ubit.
Populistični diskurz, ki razdvaja
Mnogi komentatorji zdaj pravijo, da je Golobova vlada povsem po nepotrebnem skenslala nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Da bi bilo bolje, če bi te občutljive teme, ki razdvajajo, pustila pri miru. Ker da to pomeni, da pristaja na populistični diskurz, ki razdvaja.
Desničarsko zavzemanje za spomin na žrtve komunističnega nasilja je navidez klasični kulturni boj, v resnici pa je politična strategija. Žrtve so za njih pomembne in vredne spomina zato, ker lahko s krivdo za njihovo smrt diskvalificirajo Golobovo vlado oz. vladajočo koalicijo.
Jaz se s tem ne strinjam. Že res, da je to populistični diskurz, ki razdvaja. A ta diskurz so vsilili desničarji. Vsiljevali so ga že prej, ko so bili v opoziciji. Vsiljevali so ga, ko so bili na oblasti. In vsiljujejo ga zdaj, ko so spet v opoziciji. Vedno bodo vsiljevali populistični diskurz, ki razdvaja. Ker se na drugačen način sploh ne znajo in/ali nočejo pogovarjati. Janša je zato na svetu, da vsiljuje populistični diskurz, ki razdvaja. Cela SDS je zato na svetu, da vsiljuje populistični diskurz, ki razdvaja. Slovenski desničarji nasploh so zato na svetu, da vsiljujejo populistični diskurz, ki razdvaja.
Mirno in brez boja?
In prav zato, ker so nam to vsilili, ni prav nobenega razloga — niti moralnega, kaj šele taktičnega —, da bi to njihovo politično platformo mirno in brez boja sprejeli. Golobova vlada je v tem smislu samo reagirala na to, kar je naredila Janševa vlada. In reagirati je morala. Če bi zavoljo ljubega miru — kao zato, da ne bi razdvajala — tolerirala nacionalni dan spomina na žrtve komunizma, bi to pomenilo, da pristaja na populistični desničarski diskurz, ki razdvaja. S tem bi molče pritrdila tistim, ki so dan spomina uvedli v prepričanju, da se je treba kolektivno pietetno pokloniti komurkoli, ki je bil med drugo svetovno vojno tako ali drugače ubit.
Socialni demokrati so za SDS samo ponosni nasledniki komunističnih klavcev, Levica je pionirski podmladek le-teh, Gibanje Svoboda pa so tako ali tako koristni idioti, ki so s svojim amoralnim pragmatizmom tem Antikristom v bistvu omogočili, da so se sploh povzpeli na oblast.
Še več! Če bi Golobova vlada pustila dan spomina na državnem koledarju, bi s tem razočarala tiste, ki so jo na prelomnih volitvah podprli. V njih bi vzbudila občutek, da so se proti razdvajajočemu janšizmu borili zaman. Zato mislim, da je prav storila. Da je Janša v opoziciji, še ni dokončna zmaga. La lotta continua. Prozor noćas mora pasti!
Kaj je najbolj perfidno
Pa še nečesa ne smemo pozabiti. Rožljanje s kostmi žrtev komunističnega nasilja ni samo politična platforma za razdvajanje izbrezumljenega naroda. Najbolj perfidno pri vsem skupaj je, da je desničarjem v resnici prav malo mar za žrtve komunističnega nasilja.
Njihovo vehementno in patetično zavzemanje za žrtve komunističnega nasilja je res videti kot klasičen kulturni boj za večne, človeške vrednote, vendar je v resnici tudi prekleto politični. Žrtve komunističnega nasilja so za njih pomembne — in vredne spomina — samo zato, ker lahko z na človeški ravni domnevno nepietetnim odnosom do ubitih diskvalificirajo Golobovo vlado oz. vladajočo koalicijo. Socialni demokrati so zanje itak ponosni nasledniki komunističnih klavcev, Levica je njihov pionirski podmladek, Gibanje Svoboda pa so koristni idioti, ki so v svojem amoralnem pragmatizmu samo omogočili, da so se vsi ti Antikristi sploh povzpeli na oblast.
Da ne bo pomote: ne mislim, da so žrtve komunističnega nasilja manj vredne spomina kot recimo žrtve okupatorjevega ali domobranskega nasilja. Na intimni, individualni in človeški ravni žalujočih so vse žrtve enako vredne spomina, groba, pietete. Na nacionalnem nivoju pa ne.
Poln kufer
Desničarji se že trideset in več let šlepajo na antikomunizem. Sprva so še imeli nekaj podpore ali vsaj razumevanja, pozneje pa se jim je to izpelo. Ker pa že od osamosvojitve pogrevajo ene in iste teme, so se v izogib nezanimaju nehvaležne in zdolgočasene publike — ki ji žrtve komunističnega nasilja še bolj dol visijo kot njim samim — morali radikalizirati.
Na to se prosim vedno spomnite, ko boste v spontanem navalu empatije pomislili na uboge žrtve komunizma. Svojo lažno pieteto si naj Janša nekam zatakne. Desničarji to delajo samo zato, ker so fanatični in radikalni in ker so s pomočjo self-made propagandne mašinerije ustvarili to paralelno realnost, v kateri so se tedanji morilci reinkarnirali v Golobovi vladi — pa še v levičarjih nasploh za dobro vago in v tranzicijskih tajkunih, opankarskih novinarjih itd. itd.
Toliko o tem. Zdaj mi pa prosim dajte mir, ker vas imam poln kufer.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 21. maja 2023, pod naslovom Svojo lažno pieteto si naj Janša nekam zatakne. Verzija na Fokuspokusu je editirana.