Upam, da ni res, da RTV Slovenija razmišlja o ukinitvi nekaterih dopisniških mest v tujini, regionalnih RTV programov v Mariboru in Kopru, Radia SI (International) in organizacijske enote Glasbena produkcija (s simfoničnim orkestrom in bigbendom vred). Ali če že resno razmišlja — oz. preračunava peneze, ki bi jih s tem privarčevala —, da tega vsaj ne bo storila. Meni je že tako ali tako nerodno, da živim v državi, v kateri je javni informacijski in kulturni servis finančno in temu primerno tudi vsebinsko in profesionalno podhranjen.

Kaj bo pa potem na vrsti?

Po tej logiki bi naj torej odpoklicali dopisnico iz Bangkoka Karmen W. Švegl in eno od dveh dopisnikov iz Bruslja, dopisnico Mojco Širok. To ne bi bilo v redu. Tudi zato, ker vzbuja bojazen, da bodo nekega dne prišla na vrsto za ukinitev tudi obstoječa dopisniška mesta v Bruslju, Rimu, Berlinu, Washingtonu, Moskvi, Beogradu in Celovcu.

No, to zadnje dopisništvo bi ukinili brez škode, saj je pokrivanje avstrijske Koroške oz. Avstrije zaradi bližine popolnoma nesmiselno. Petra Kos Gnamuš — ki je stvari okrog nje očitno ne zanimajo preveč — pa je položaj itak samo podedovala od svojega očeta. Res pa je, da so stroški celovškega dopisništva v primerjavi s tistimi v svetovnih in regionalnih metropolah bržkone zanemarljivi.

Samoizolirano dvorišče

V tej perspektivi bi torej RTV Slovenija lahko postala tej nezainteresirani državi primerno samoizolirano dvorišče. Ampak tega se bojimo samo mi, ki imamo o medijih slučajno malo višje standarde. Koga — ali bolje: koliko plačnikov RTV prispevka — v resnici sploh še zanimajo novice iz tujine? Bi to sploh kdo pogrešal? Namreč pogrešal novice iz prve roke, novice v slovenščini?

Bolj kot informacije na radiu in televiziji nas zanimajo poslovenjeni operacijski sistemi elektronskih naprav. Za medije folku ni mar. Eh, medijev je veliko. Tudi v slovenščini. Pravzaprav jih je toliko, kajneda, da ni nobene nevarnosti, da bi ostali brez novic iz tujine. Če pogledate in seštejete, boste videli, da kolikor-toliko razumljivo in pismeno prevedenih, povzetih, preplonkanih novic iz tujih medijev kar mrgoli in jih bo v prihodnosti mrgolelo še več. Tako da nihče ne bo mogel reči, da je Slovenija informacijsko samozadostna in zaplankana.

Podhranjevanje medijev

Morebitno krčenje vsebin — če ne omenjenih, pa nekih drugih — je medijska vzporednica ožanju informacijskega interesa javnosti. Ob vsakem občutku prikrajšanosti za vsako skenslano medijsko vsebino nas vedno potolaži misel, da to tako ali tako “nikogar” ni zanimalo. Da se torej ne izplača. Radio SI? Eh, kot da ni dovolj prometnih obvestil povsod drugje. Muziko pa si tudi lahko izbiramo sami. Kaj oni imajo za to glasbenega urednika? Kakšen luksuz! In le zakaj bi kdo protestiral proti ukinitvi mariborskega in koprskega regionalnega RTV programa? Pa naj berejo Večer in Primorske novice! 

Nalašč sem ciničen. Novinarji in uredniki radi producirajo in objavljajo zaskrbljene in globoke misli o bistvenem in blagodejnem pomenu medijev za družbo. To je načeloma res. Vendar smo se v Sloveniji znašli v situaciji, ko se za to korelacijo ne zmeni nihče več in ko krivec za vse to ni nujno načrtno ali brezbrižnostno podhranjevanje medijev.

Nekaj se bo moralo zgoditi

Mediji so si precejšnji meri krivi tudi sami. Oni sami so tisti, ki publiki že dolgo vcepljajo prepričanje, da je manj v bistvu več kot dovolj. Mediji sami so tisti, ki publiki dopovedujejo, da je muzika za manj denarja ravno tako prijetno poslušljiva kot muzika za več denarja. Mediji sami so tisti, ki so sistematično odganjali od sebe tiste, ki so od njih pričakovali nekaj več. Zdaj pa jim je preostala — namreč medijem — samo še peščica tistih, od katerih si ne morejo obetati nič. Razen ponarejenega zanimanja iz kratkočasja in brezdelnosti.

Spremembe so neizogibne. Nekaj se bo moralo zgoditi. Tako na RTV Slovenija kot v medijih nasploh. Tako ne bo šlo več dolgo naprej. Lastniki in ustanovitelji v nemoč in krizo pahnjenih medijev se ne bodo več mogli pretvarjati, da so zadovoljni s tem, da zadeve zasilno ali formalno funkcionirajo in da so svoje opravili z ustanovitvijo zavoda in sprejemom novele zakona ali pa mešetarskim nakupom izdajateljskega podjetja in za dobro vago še prodajo kakšne nepremičnine.

Lastniki in ustanovitelji so vsi isti. Enim in drugim gre samo za ohranjanje statusa quo in za izčrpavanje. Vsi tako delajo z mediji. Golob z RTV in Odlazek z Večerom. In po mojem je res skrajni čas, da v suženjstvo zakleti vstanejo in vzamejo stvari v svoje roke.