Napovedani varčevalni ukrepi na RTV dokazujejo, da je računovodska logika vseobvladujoča in nesmrtna. Pridobitniška pamet pogojuje poslovodna in poslovna ravnanja ne samo socialno nečutečih menedžerjev à la Pečečnik, Brodnjak, Šimonka in kao (ne)konkurenčna kompanija. Po njej se ravnajo tudi kulturni in medijski menedžerji oz. vsebinci — da ne rečem celo intelektualci —, ki so se po peripetijah z dejanšizacijo RTV optimistično prikoritili na čelo velevažne ustanove.

Prav rad verjamem zgodbam o izgubi, v katero da je zavod zabredel in še vedno bolj brede. A ta slabšajoča se bilanca ni presenečenje. Bolj presenečeni smo zato, ker ne pomnimo, da bi se prejšnji poslovodeči in njihovi kontrolorji tako ponižno prilagajali diktaturi zapovedanega plusa kot ravno ta Uprava in ta Svet.

Nemalo muzike za malo dnarja

Nemalo muzike za malo dnarja je (bil) na RTV že od nekdaj nenapisan poslovni model in vsebinski koncept. Dolgo, predolgo je to solidno delovalo. Nihče od zaposlenih in sodelavcev ni bil s tem zadovoljen, vendar je publika med občasnimi nergaškimi izpadi vse to še kar razumevajoče tolerirala.

Zdaj pa tako ne gre več.

Vodstvo RTV oz. TVS bi se z napovedanim ali celo nameravanim kenslanjem stroškov in vsebin zdaj spustilo pod mejo, ko se na ekranu vidno razmerje med vložkom in produktom nikomur ne bi več zdelo dovolj. Niti približno. Niti najmanj zahtevni publiki. Že zdaj je zelo blizu te meje.

Druga stvar pa je, da Uprava in Svet ne razumeta, da bodo prav oni tisti, ki bodo zdaj pokasirali očitke, ki jih niso pokasirali njihovi predhodniki (pa bi jih morali). Na RTV so prišli kot osvoboditelji, zdaj pa so se začeli obnašati kot grobarji — ali vsaj patologi —, ki pričakujejo hvaležnost ali vsaj razumevanje za opravljeno delo, ker za to poklicani lečeči zdravniki pač niso že prej opravili svojega.

Varčevalni ukrepi so blef

Varčevalni ukrepi so blef, ki dokazuje, da ima Uprava približno toliko pojma o televiziji sami in o financah kot kdorkoli, ki ne zna uporabljati ne daljinca ne Excela.

Pozabavajmo se s primerom oddaje Kultura, ki jo nameravajo prestaviti v manj gledan večerni termin. Namerno puščam ob strani razsvetljenske implikacije promoviranja kulture kot samoumevne vrednote.

Recimo, da imajo kulturne vsebine res manj gledalcev od ostalih. Recimo, da se programskim šefom to zdi zadosten razlog, da oddajo odrinejo v termin, ko se pol Slovenije odpravlja spat. In recimo, da imajo te vsebine zvestejšo publiko kot druge in da se bo ta publika že potrudila vztrajati do pozne ure.

Kulturni kot Kmetič

Ampak hej, saj smo vendar pri denarju! Kakšni bodo torej finančni učinki selitve manj gledanih vsebin v drug termin? Bo gledanost v dosedanjem terminu — po zaslugi novih, drugih, hopefully bolj gledanih vsebin — toliko višja, da bodo ta časovni oklepaj lahko napolnili z (več) oglasi? Bo gledanost višja do te mere, da bodo v tem terminu oglase lahko celo podražili?

Seveda je jasno vnaprej, da se to ne bo zgodilo. Morda si take finančne učinke na TVS res obetajo, ampak iz te moke ne bo kruha. Bolj verjetno je, da oddajo prestavljajo samo zato, ker so kulturni ali kulturi naklonjeni približno toliko — v nasprotju z vtisom, ki ga dajejo — kot programski svetnik v SDS-ovem mandatu Slavko Kmetič.

Kdo jih nima rad?

Ničesar niti ne olajša dejstvo, da obupno slabo komunicirajo — ali v bistvu sploh ne komunicirajo. Upravo in Svet sestavljajo ljudje, ki si domišljajo, da jih ima javnost itak rada in jim zaupa. Za sam PR pa jim je prav malo mar. Ironično, da ravno televizijcem.

Seveda pa jih ljudje imajo radi in jim zaupajo točno toliko, kot imajo radi Televizijo in kolikor zaupajo Televiziji sami. In to je malo. Vedno manj. Žal.

Zato prihajajo v medije polovične, pomanjkljive, po možnosti pa še insajdersko zakodirane informacije o predvidenih rezih naključno in presenetljivo, brez javnosti razumljivega, kaj šele prej razloženega, celovitega kulturnega, programskega konteksta. Ker finančni kontekst pač zadošča. Ker minus.

Deveta briga

A tudi o finančnem kontekstu ne izvemo nič. Transparentnost jim je deveta briga. Tako kot ne vemo, zakaj bi bilo dobro prestaviti oddajo Kultura nazaj, kjer je nekoč že bila, tudi ne vemo, zakaj bi bilo dobro preseliti Karmen W. Švegl iz Bangkoka na Bližnji Vzhod. Ali po kateri logiki bi odpoklicali Mojco Širok iz Bruslja. In bog ne daj, da bi celo dali pravočasno vedeti, kaj eksaktno nameravajo v perspektivi s celotno dopisniško mrežo. Kaj šele z modelom financiranja z RTV prispevkom. Kakšne načrte ali vsaj želje imajo glede tega? BBC že zdaj razmišlja o finančnem modelu, s katerim bodo nadomestili licenčnino, ko se bo trenutno veljavni BBC Charter konec leta 2027 iztekel. Se o tem kaj pogovarjajo z Ministrstvom za kulturo? Ali pa bodo na pomoč spet uleteli njihovi kolegi iz civilne družbe?

Almighty ustanovitelj

In kot da ne bi bilo v zvezi z nacionalko že dovolj, da ta država nima niti za več kot za burger, nas v še slabšo voljo spravljajo odločevalci, ki si zadajajo nalogo, da bi nam ta burger postregli še brez sira in solate. Ker je almighty ustanovitelj hitre hrane rekel, da je treba šparati.

Uprava in Svet sta se lotila nacionalke na vse napačne načine in na vseh napačnih koncih. Oni vendar niso tam zato, da bi oskubili vsebine do te mere, da bi se za to potrebni stroški ujemali z razpoložljivimi sredstvi, ki jih je nekdo določil pred več kot desetimi leti! Oni niso tam zato, da bi delali programe, ki jih v najgrobejših obrisih definira nek prastari Zakon o RTV! Oni so tam zato, da najdejo način, kako priti do (čim) več sredstev in ponuditi javnosti bogatejši, pestrejši, kvalitetnejši, gledljivejši in nekomercialnejši program! Ki ne bo utemeljen na pridobitniški in politikantski pameti! 

Predvsem pa so tam zato, da si izmislijo informacijsko, produkcijsko, kulturno, uporabniško, gledalsko vzdržen koncept radia in televizije. Nov koncept. In da vlado in poslance prepričajo, da poskrbijo za ustrezen model financiranja — in seveda za zakonodajo.