Ta teden je intelektualno-akademski lobi običajnih osumljencev trajbanja javnega mnenja morda že šestindvajsetič objavil mirovniško, antimilitaristično, antiameriško, Rusijo razumevajoče pismo v zvezi vojno v Ukrajini.
Izražam se cinično, ampak ne iz nestrinjanja. Resda ne podpiram ne takih ne drugačnih podpisnikov odprtih pisem (in peticij), ki se vsake toliko spomnijo opozoriti na vojno ali kakšno drugo družbeno krivico in grozoto. A to ne pomeni, da se njimi nikoli ne strinjam. Se. No, včasih se, včasih ne. Včasih z enimi, včasih z drugimi. Ampak ta pisma so v vsakem primeru samo signaliziranje protestniških moralnih vrlin. Kar bore malo prispeva k reševanju problema.
Takšno oglašanje je namreč še posebej dvoumno in kontradiktorno, če je dvoumen in kontradiktoren problem, v zvezi s katerim se želijo angažirati. Tak problem je vojna v Ukrajini.
Nekaj čudnega in begajočega
Tudi tem najrecentnejšim podpisnikom dam deloma prav, deloma pa ne. A stališča sama niso bistvena. Gre za to, da sem šele pri tem njihovem pismu opazil — ali vsaj prvič pomislil —, da se v današnjem svetu nekaj čudnega in begajočega dogaja. Naj razložim.
K temu, da je svet iz tira — ali vsaj k občutku, da je iz tira —, po mojem izdatno pripomore to, da o določenih stvareh oz. problemih podobno razmišljajo ljudje, ki sicer za nič na svetu ne bi držali skupaj. Ljudje, ki se (ne nujno obojestransko) ne strinjajo. Po drugi strani pa tisti, ki bi po formalni ali moralni dolžnosti ali logiki morali biti zavezniki, somišljeniki, razmišljajo diametralno nasprotno.
Imeti opraviti z Orbánom
Na podlagi pisma, o katerem govorim, bi lahko recimo upravičeno sklepali, da podpisniki podpirajo solistično diplomatsko turnejo madžarskega premiera Orbána — teh šest mesecev predsedujočega EU —, ki je šel obiskat Zelenskega, Putina, Xi Jinpinga in Trumpa.
Tudi podpisniki vedo, kakšen je Orbán in katera stališča — ne v zvezi z Ukrajino — zastopa. Orbán je nacionalistični konservativec, s katerimi noben svobodomiseln Evropejec ne bo hotel imeti nič opraviti.
Ali se torej splača držati z Orbánom, ker o Ukrajini razmišlja podobno kot ti?
Trump
Da bi se vojna v Ukrajini končala čim prej — a ne na ozemeljsko, človeško in suverenostno škodo napadenih —, si seveda želimo vsi. Tudi Trump, najverjetnejši zmagovalec novembrskih predsedniških volitev v ZDA. Ki namerava nehati sponzorirati Ukrajino z miljardami in milijardami takšne in drugačne pomoči. Zlasti seveda vojaške.
Dopuščam možnost, da podpisniki ob zaključku redakcije pisma še niso vedeli, v katero smer se razvijajo zadeve v ZDA. A v vsakem primeru je čudno, da slovenski intelektualci — znaten in prominenten del slovenskih intelektualcev — govorijo točno to, kar govori v zvezi z Ukrajino Donald Trump.
Lunatični avtokrat
Enkrat za spremembo nočem nikogar obsojati. Zato ne bom zdaj trdil, da je to noro, ampak bom primer izkoristil za podkrepitev tega, kar hočem povedati o dandanašnjem svetu.
Kaj se skratka dogaja, da levi, bolj ali manj postsocialistični, tradicionalno antiamerikanistični slovenski intelektualci govorijo — v zvezi z Ukrajino — točno to, kar napoveduje republikanski, konservativni, koruptni, antiaborcionistični, perverzni, neoliberalni lunatični avtokrat?
Ko bo enkrat imel vajeti v rokah Trump — in/ali njegov podpredsednik Vance —, bo ameriška pomoč Ukrajini po hitrem postopku zamrznjena. Američanov oz. ameriške desnice ta vojna ne zanima. ZDA bi lahko z njo veliko zaslužile — kot so še z vsako —, ampak priložnosti za vojno dobičkarstvo bo še veliko. Vedno več. Ali povojno dobičkarstvo.
Naprej do iluzorne končne zmage
Glavno breme vojaške pomoči bo v bližnji prihodnosti padlo na EU. (Kar v geopolitičnem smislu ni nelogično.) Neznanski izdatki EU za Ukrajino pa seveda gredo na roko Rusiji. Več ko bo EU porabila sredstev za Ukrajino, bolje za Rusijo. Šibkejša ko bo EU, bolje za Rusijo. In posredno tudi za Kitajsko. In zakaj ne tudi za ZDA?
Bizarno pa je tudi, da slovenski levičarski intelektualci — četudi iz drugih razlogov — kritizirajo Ursulo von der Leyen približno tako vehementno, kot jo kritizira opozicija, in tudi ne bolj argumentirano, kot jo kritizirajo njena medijska trobila. (Desničarji pa po svoji strani UVDL in Charlesu Michelu, Josepu Borrellu ali Kaji Kallas ne priznavajo zaslug, da se zavzemajo za nadaljevanje vojne z vojaškimi sredstvi do morda Pirove zmage Ukrajine (in še koga) nad Rusijo.
Na milost in nemilost
Znašli smo se v osupljivi situaciji. Prepustiti Ukrajino na milost in nemilost Rusiji in pričakovati, da se bo sama iz tega nekako izvlekla — in ostala brez znatnega dela ozemlja, da izgube suverenosti niti ne omenjam —, je usmiljenja vredna in nevedna politična drža. Pomoč Ukrajini je moralna dolžnost EU, ne samo varnostna strategija. Prihodnost EU je tudi ohranitev svobodne, od Rusije neodvisne in pred Rusijo varne Ukrajine v obstoječih mejah.
Kako to doseči? Z ukrajinskim članstvom v NATO paktu? Z nadaljnjim zalaganjem z orožjem in vsesplošnim warmongeringom? S pogajanji? Z diplomacijo? Z ekonomijo? S sankcijami? S popuščanjem Putinu? Tega ne vem. Toda na žalost tega ne vesta zatrdno niti Trump niti Ursula von der Leyen. Predvsem pa tega ne vedo slovenski intelektualci. Vsi samo ugibajo in blefirajo. To je globalni gambling.
Drago nas bo stalo
Ta vojna nas bo drago stala. Plačana bo z življenji, domovi, napredkom, blagostanjem milijonov Ukrajincev. Plačana bo s stotinami milijard evrov (in zaenkrat še dolarjev), ki bi jih bilo pametneje porabiti drugače.
Plačana pa bo tudi s tem, da bomo morda morali postati moralno manj izbirčni, celo neobčutljivi in manj egoistični. Da bomo sprejeli to dejstvo, da bomo svobodo Ukrajine plačali z našo lastno nesvobodo. To nesvobodo, ki jo bodo k nam po ovinku importirali tisti — Trump, Orbán, Ursula von der Leyen ali bog ne daj Putin —, ki jim bo tako ali drugače uspelo končati to vojno.
Nam navadnim državljanom ni treba biti pameten. Lahko pa nas je strah tega globalnega gamblinga in rusko-ukrajinske rulete.