Referendum je praznik demokracije. Tako kot volitve. To je trenutek, ko oblast utihne in ko spregovori ljudstvo. No, razen če oblast ugotovi, da bi ljudstvo v večini utegnilo reči nekaj neprijetnega. Potem oblast ne utihne. Takrat kliče k bojkotu.

Naš premier je te dni z ognjevito retoriko oznanil, da je referendum o dodatkih k pokojninam za najvišje nagrajene kulturnike “sovražen do kulture, slovenskega jezika in naroda”. Tudi sama sem na strani kulture in dodatke oz. zakon podpiram. Kot amaterskemu spremljevalcu dogajanja okrog te teme se mi zdi precej nesmiselno razpravljati, ki so bojda že sicer zakonsko opredeljeni, le da so kriteriji za podeljevanje bolj mlahavi. Kar naj bi predlog zakona urejal.

Ampak: če imamo zakonodajo, ki ureja referendum in če je zbiranje podpisov potekalo v skladu z njo, potem je naša naloga, da to spoštujemo.

47.000 podpisov

Saj veste, kaj je rekel Voltaire oz. njegova biografinja: “Ne strinjam se s tem, kar pravite, vendar bom do smrti branil vašo pravico, da to poveste.” To bi nas moralo voditi. Ne pa poziv, da o tem ne bomo razpravljali. Pa ne zato, ker ne bi imeli argumentov. Pač, ker ne bomo. In bomo bojkotirali.

Referendum, ki so ga z več kot 47.000 podpisi sprožili volilci — večinoma verjetno s podpisi desnega političnega pola —, je za koalicijo “nesmiseln”. Tudi zame je. Ampak zato ga ne smemo in ne moremo utopiti v tišini.

Imamo torej referendum, ki na kulturo gleda kot na strošek in vidi umetnike kot družbeno anomalijo. Kulturno delo naj bo ljubezen do umetnosti, nikakor pa ne družbena vrednost. Naj bo idealistično, a nikoli sistemsko priznano.

S tem pa kot družba sporočamo, da v resnici ne verjamemo več v trajnost pomena kulture, ampak le še v kratkoročni dobiček. Tudi politični.

Cilj tega referenduma je jasen: udariti po simbolu, ustvariti razkol in dobiti politične točke na račun ljudi, ki so s svojim delom in ustvarjalnostjo pustili svoj pečat v tej družbi, v tej državi.

Medvedja usluga

S pozivom na bojkot si vladajoča koalicija dela medvedjo uslugo. Njihovo sporočilo je, da če si proti meni, si proti državi. Če ne razmišljaš kot jaz, si proti kulturi. Če predlagaš nekaj brez mojega dovoljenja, si nevaren. Demokracija ni več skupni prostor, ampak bojno polje, kjer šteje pripadnost, ne pa argument.

Priča smo paradoksu. Vladajoča stranka — ki ima v imenu svobodo — poziva k pasivnosti. K neudeležbi. K molku. Svoboda se torej bori za demokracijo tako, da poziva ljudi, naj ne uporabijo demokratičnega orodja. Kar je težko razumljivo. Nezaslišano. Še več! Bojkot referenduma ni nova ideja. Ampak ko ga predlaga vladajoča politika, to postane nevarno. Ker ima moč, da vpliva. In ker s tem pošilja sporočilo, da ni vsebina tisto, kar šteje. Šteje to, kdo kaj predlaga.

Politično orodje

V pregreti politični situaciji je jasno, da vsebina referenduma na koncu skoraj nima povezave z razlogom za sklic. SDS ga uporablja kot politično orodje. Toda to ne pomeni, da ima oblast pravico referendum delegitimirati. Referendum je zakonit. Pobuda je bila izpeljana v skladu s pravili. In več kot dovolj ljudi je oddalo svoj podpis. Če to ni volja ljudstva, potem je kaj?

In če je referendum res tako trapast, kot trdi vlada, potem naj pade na podlagi svobodne odločitve državljanov. Naj ga ljudje zavrnejo z glasovnico. Ne pa s pasivnostjo, ki se ji reče bojkot. Demokracija je glasna. In prav je tako. Tudi če včasih govori neumnosti.

Referendum je test. Test za nas kot družbo, kot volilce, državljane. Bojkot kot taktika oblasti pa je nekaj drugega. Bojkot je izraz nezaupanja v državljane. In to bi nas moralo skrbeti bolj kot tistih nekaj evrov dodatka k pokojnini.

Nedelovanje dialoga

Danes je referendum o kulturi. Jutri bo morda o zdravstvu. Ali o šolstvu. In če se oblast nauči reševati probleme z molkom, jih bo tako reševala znova in znova.

Bojkot je morda eleganten način, da si umiješ roke. Toda v politiki velja tudi pravilo: kdor zavrača odgovornosti, odpira prostor tistim, ki se odgovornosti ne bojijo.

Zbiranje podpisov očitno ni zadosten znak demokratične volje. Če podpisi niso namenjeni za pravo stvar, jih vladajoči obravnavajo kot napako v sistemu. Kot virus v političnem organizmu, ki ga je treba nevtralizirati z ukrepom, da ni treba hoditi na volišče.

Parlamentarna demokracija postane karikatura, ko oblast ne spodbuja ljudi k sodelovanju, temveč k apatičnosti. Bojkot kot taktika pa ima resno posledico — nedelovanje dialoga. In dialoga nam že dolgo kronično primanjkuje.