“Draga dekleta in žene, želimo vam, da se dobro počutite in [se] razvajate prav vsak dan, še posebej pa ob vašem prazniku. Zato vam poklanjamo majhno pozornost in vas vabimo, da se nam 8. marca pridružite. Povabite lahko tudi mamo, prijateljico ali drugo ljubo osebo, da preživita dan malo drugače. Se vidimo?”

Koliko stane ženska

Ko sem v Večeru prebral to povabilo zavoda Šport Maribor na brezplačno drsanje v Ledni dvorani in plavanje v kopališču Pristan, mi je šlo kar malo smeh. Cinik v meni je pomislil, da se ženske — ki za isto delo baje še vedno zaslužijo toliko in toliko manj kot moški — v bistvu pustijo kupiti zelo poceni.

Potem pa se je oglasil še moj alter ego konformističnega bumerja in mi prišepnil, da ni razloga za posmehovanje obujanju teh lepih socialističnih tradicij, ko je družba še znala ženskam vsaj enkrat na leto pokazati majhno, a tem prijaznejšo pozornost.

Dandanes se ženska pusti kupiti ne samo za ceno vstopnice za drsališče ali kopališče, ampak tudi za ceno slovnične in stilistične nepismenosti, da se njihovih priimkov ne spodobi več dajati v svojilno obliko.

Tudi prav? Ne vem. Ker opozarjam: ceno njihove brezplačne vstopnice pokrije Šport Maribor, ceno feminističnega jezikovnega afnanja pa plačamo vsi, ki govorimo slovensko. Konflikt med cinikom in alter egom konformističnega bumerja postaja moteč. 

Svinčena leta

Če se prav spomnim, je to moralo biti v 6. ali 7. razredu osnovne šole. Tako imenovana svinčena 70. leta, še globoko v samoupravnem socializmu. Kot vsako leto za dan žena smo našim mamicam na čast pripravili prireditev, na kateri smo se učenci postavljali s spodbudnimi, priložnosti primernimi nagovori v zvezi s Claro Zetkin ali Roso Luxemburg in recitacijami Kajuha ali Desanke Maksimović in verjetno tudi petjem. Jaz pa sem se domislil, da bi odrecitiral iz angleščine prevedeno besedilo skladbe Time s plošče The Dark Side of the Moon od Pink Floydov. V lastnem prevodu, da ne bo pomote — to je bil moj prevajalski prvenec —, in seveda brez spremljave. Moj nenavadni predlog je razredničarka začuda sprejela. Reakcij mamic se ne spomnim. Verjetno so mi tako kot vsem nastopajočim vljudno zaploskale. Moji mami se je fajn zdelo, ker sem to ploščo doma non-stop vrtel in si je zlasti skladbo Money rada brundala v brado. Samo preveč naglas ni smelo biti.

Brezčasno aktualno

Če gremo še dlje v preteklost, pa naj še spomnim, da je Clara Zetkin leta 1915 v Švici sklicala mednarodno mirovno konferenco žensk in pozvala k delavski enotnosti, ki bi naj premostila frontne linije 1. svetovne vojne, z naslednjimi besedami:

“Kdo bo imel koristi od te vojne? Nihče razen neznatne manjšine vseh narodov: proizvajalci pušk in topov, oklepnikov, torpednih čolnov, lastniki ladjedelnic in dobavitelji za potrebe oboroženih sil. Vojna je izbruhnila zaradi njihovega razpihovanja mržnje, ki je v interesu njihovih profitov.  Delavci ne bodo profitirali ničesar od te vojne. Izgubili bodo vse, kar jim je drago.”

Čeprav to zveni zelo brezčasno aktualno, pa feminizem ni več to, kar je nekoč bil. Pred stotimi leti in več so se ženske borile predvsem za emancipacijo, enakopravnost in za univerzalne človekove pravice, za katere se je takrat zdelo, da pripadajo samo moškim, zraven pa so našle čas in voljo tudi za mednarodno mirovništvo. (Danes temu zadnjemu rečejo »feministična zunanja politika«, česar pa skoraj nihče ne razume ali kaj šele odobrava.)

Razlike med spoloma

Če so ženske še dandanes eventualno neenakopravne, se mi to ne zdi problem ustroja družbe — vsaj ne etabliranega, javnega in uzakonjenega —, temveč posledica razlik med spoloma. Toda na žalost ali na srečo tudi te razlike niso večne — ali se ljudem (obeh spolov) vsaj ne zdijo večne. Toda takó poudarjanje razlik med spoloma kot tudi brisanje razlik je po mojem povsem neproduktivno. Razlike ponavadi radi poudarjajo konservativci in tradicionalisti (večinoma moški, vendar ne nujno), brišejo pa jih socialno naprednjaški modernisti (večinoma ženske, vendar tudi ne nujno).

Mislim, skratka, da je razlike med spoloma bolje pustiti pri miru. Te zagotovo obstajajo — in se morda res spreminjajo, čeprav biološko, evolucijsko gledano tega pač ne moremo z gotovostjo trditi —, vendar kot naravna in/ali spontana, tako družbena kakor privatna in intimna danost nimajo nobene zveze z enakopravnostjo in raznimi pravicami. Vse je samo sociologija. Biologija kakor da ne obstaja. To družbeno dejstvo je treba sprejeti in ga razumeti. Kar pa seveda ne pomeni, da se moramo prepirati z biologijo ali jo celo zanikati.