Film Operacija Cartier, ki ga je po knjigi Drobtinice Mihe Mazzinija leta 1991 posnel Miran Zupanič, je imel v naši gimnazijski družbi kulten status. In kot se za kultno stvar spodobi, so postale nekatere filmske enovrstičnice del naših vsakodnevnih pogovorov. Najbolj popularna je bila tista, ki jo izreče Selim. Selim je na smrt zaljubljen v Nastassjo Kinski in bi rad postal slaven, da bi se ji lahko približal. Ker pa so možnosti za slavo v železarni skrajno nikakršne, se odloči, da se bo prebil v Guinnessovo knjigo rekordov kot človek, ki je najdlje stal na eni nogi. V svojem vagonu hrabro vztraja v nenaravni pozi, dokler mu Egon ves besen ne razloži, da je vse skupaj totalna neumnost. Selim se sprijazni z argumenti, toda ko hoče stopiti na nogo, ugotovi, da ga je zagrabil krč. In temu sledi njegova nesmrtna izjava, ki smo jo v srednji šoli ponavljali v nedogled: »Saj bi, pa ne morem.«

»Stare kapitalistične družbe«

Ko spremljam nastope predstavnic in predstavnikov slovenske oblasti, se pogosto spomnim na ta prizor. Nazadnje prejšnji teden ob oddaji Tarča, ki je bila posvečena stanovanjski politiki in v kateri je med drugimi gostoval minister za finance. Kaj se je zgodilo?

Prizor je uvedel arhitekt Miloš Kosec, ki je v vnaprej posnetem prispevku izrekel tole:

»Verjetno se pri nas stvari ne spremenijo, ker je tako širok ljudi osebno vpleten v špekulacijo z nepremičninami. S tem ni nič narobe, to se dogaja v vseh zahodnih družbah. Moramo pa se vsi skupaj — tudi lastniki teh stanovanj — zavedat, da je družbeno bolj zaželeno, da nekdo reši svoj stanovanjski problem, kot pa da nekdo uporablja stanovanja za pasivni zaslužek. To se pravi, da je edino prav, da tisti, ki ima v lasti več stanovanj, za ta dodatna stanovanja plačuje višji davek. To je nekaj, kar je popolnoma samoumevno v vseh zahodnih starih kapitalističnih družbah.«

Zakaj torej ne?

Ko je voditeljica prosila ministra, da izjavo komentira, in pri tem izpostavila samoumevnost progresivne obdavčitve nepremičnin v starih kapitalističnih družbah, je bil njegov odgovor kratek, jasen in presenetljiv. Dejal je: »Vam bom povedal z enim stavkom. Se absolutno strinjam s to izjavo.«

Ja, kratek in jasen odgovor.

Zakaj pa je presenetljiv? Ker ga ni izrekel naključni sogovornik, temveč človek oblasti. Oseba, ki ima v rokah moč odločevalca. Praktično najpomembnejši funkcionar vlade za njenim predsednikom.

In ker je to izrekel minister za finance, se samo od sebe postavlja vprašanje: »Zakaj torej tega ne storite?«

»Saj bi, pa …«

Vprašanje je bilo seveda zastavljeno. Minister je najprej še dodatno podkrepil svoje načelno strinjanje, vse skupaj pa se je zaključilo z zavezo: »Vlada bo to naslovila.«

Razumem: »Saj bi, pa še ne morete.«

Preizkušen trik elit

Mnogokrat preizkušen in skoraj vedno učinkovit trik elit je v tem, da lastne privilegije predstavijo kot normalno stanje družbe in s tem kot interes vseh. Ta trik elite potrebujejo. Vendarle živimo v demokraciji, kjer se oblast preizkuša na volitvah. In ker sta na volitvah glas revnega in bogatega enakovredna, mora za politiko, ki vzdržuje obstoječe stanje in privilegije peščice, glasovati večina.

V naši državi je ta trik še za odtenek bolj preprost kot drugje, ker lahko sogovornika vedno vprašamo: »Saj menda nočete, da se vrne komunizem?”

Odločili smo se za samostojnost, suverenost in svobodno podjetniško pobudo, kjer ima vsak možnost uspeti. Uravnilovka smrdi po starih časih. V sistemu, kot smo si ga zamislili, je normalno, da so nekateri ljudje bogati. Morda boste že jutri tudi vi. To smo si pred več kot tridesetimi leti vsi skupaj želeli.

Oblast bi, ampak …

Ne, ne želim si povratka komunizma. In ne, tudi nimam nič proti bogatim. Se pa vseeno sprašujem, kakšen je (bil) ta dogovor, ki smo ga pred tremi desetletji vsi skupaj sprejeli. Še posebej zato, ker nas je očitno pripeljal v situacijo, v kateri se oblast strinja, da je nekaj treba spremeniti, pa tega ne stori. »Saj bi, pa …«

Standardni izgovori o lobijih, interesih in zakulisnih igrah moči me tu ne zadovoljijo. To je razlaga okoliščin, jaz pa bi rad slišal argument na ravni načel in temeljev, na katerih smo to družbo vzpostavili.

Na srečo ta načela niso daleč. Zapisana so v dokumentu, ki ga imenujemo ustava. In naša Ustava se te tematike — torej stanovanjske problematike in svobode gospodarske pobude — najbolj neposredno dotika v dveh točkah.

V 78. členu skratka beremo, da »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«, v 74. členu pa piše, da je »gospodarska pobuda svobodna« — vendar se »gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo«.

Drugi navedek vsebuje zadržek, prvi pač ne. Pravica je za razliko od svobode brezpogojna. Zakaj?

Progresivna obdavčitev

Odgovor je jasen: čeprav smo se dogovorili, da hočemo živeti v kapitalistični družbi svobodne gospodarske pobude, pa vendarle obstajajo področja, ki jih nočemo v celoti prepustiti trgu.

Recimo področje stanovanj. Tu gre za pravico, za dom, za človeško dostojanstvo, kvaliteto življenja in v skrajni instanci za preživetje. Špekulativno kopičenje stanovanj kot naložb zvišuje cene nepremičnin do te mere, da niso več dosegljive ljudem z normalnimi službami in dohodki. To je neizpodbitno dejstvo. Progresivna obdavčitev bi to vsaj delno omejila. Da to ne obstaja, je torej skregano s temeljnim dokumentom te države.

Nebuloze elit

Obstajata dve možnosti. Prva je, da zadeve vidim jasno in da jih vsaj približno tudi pravilno razumem. Druga je, da nimam pojma. Če gre za to drugo, si želim, da me nekdo poduči. Ampak slišati hočem argumente, ne pa džibriša politične vrhuške o lobijih in interesih iz ozadja, s katerim oblast razkriva bodisi lastno impotenco ali vpetost v ta ista ozadja.

»Saj bi, pa ne morem.«

Še bolj neokusne pa so nebuloze elit, ki strašijo s preteklostjo, v resnici pa so s svojo miselnostjo in delovanjem v totalnem nasprotju s predpostavkami, na katerih smo osnovali sedanjost. »Saj menda nočete, da se vrne komunizem?«

Ma, kakšen komunizem, za božjo voljo! Pogovarjamo se o nečem, kar je zapisano v naši Ustavi!