Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: “Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?” Rekel je: “Kdo si, Gospod?” Glas pa je odgovoril: “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!” Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil.” — Apd, 9,3-9

Tako se je rodil Pavel. Apostol, misijonar, svetnik. Eden najpomembnejših krščanskih piscev ter avtor nekaterih najlepših in najbolj presunljivih besedil, kar nam jih ponuja Sveto pismo. Če ne drugega, imamo nekje v podzavesti vsi vpisane njegove besede o ljubezni. Ssaj veste: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike …”