Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: “Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?” Rekel je: “Kdo si, Gospod?” Glas pa je odgovoril: “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!” Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil.” — Apd, 9,3-9

Tako se je rodil Pavel. Apostol, misijonar, svetnik. Eden najpomembnejših krščanskih piscev ter avtor nekaterih najlepših in najbolj presunljivih besedil, kar nam jih ponuja Sveto pismo. Če ne drugega, imamo nekje v podzavesti vsi vpisane njegove besede o ljubezni. Ssaj veste: “Ko bi govoril človeške in angelske jezike …”

Ja. Če nimam ljubezni, nisem nič.

Zgodba o Savlu/Pavlu

Zgodba o Savlu in Pavlu je zanimiva iz mnogih zornih kotov. Tudi zato, ker gre za zgodbo o konvertitu, spreobrnjencu.

Konvertiti so fascinantne živali. Če je spreobrnjenje posledica iskrenega spoznanja, so dokaz, da so se ljudje zmožni spremeniti — in so v tem smislu lahko vir navdiha in upanja.

V ljudskem modroslovju mrgoli rekov o železnih srajcah in starih medvedih, ki se ne morejo več naučiti plesati. A poglobljen razmislek in dober argument lahko spremenita še tako globoko in trdno zasajena stališča. Včasih. Miselna preobrazba je v tem smislu dokaz gibkosti našega uma.

Diagnoza

V drugih primerih pa je konvertitstvo skoraj diagnoza. Neke vrste patološko stanje. Saj ste že srečali človeka, ki bo danes zagovarjal eno, jutri pa nekaj diametralno nasprotnega? A vselej z isto strastjo in enako prepričljivostjo.

Prepričljivost teh primerkov je nesporna, ker je strast pač nalezljiva. A ko spregledamo — če spregledamo — vzorec njihovega razmišljanja in delovanja, postanejo precej manj zanimivi. Ne nujno manj škodljivi, zagotovo pa manj zanimivi.

Potem pa je tu še tretja, verjetno najbolj razširjena sorta spreobrnjencev: povsem običajni oportunisti.

Slovenke in Slovenci imamo s konvertitstvom bogate izkušnje. Spreobrnjenje je ključni dramaturški moment ene temeljnih slovenskih mitoloških zgodb. Ubesedil jo je pesnik, ki ga imamo za tvorca naroda.

Črtomirove izkušnje

O motivih in okoliščinah Črtomirove preobrazbe lahko razpravljamo v nedogled. A dejstvo je, da se je zgodila in da je imela na usodo skupnosti daljnosežen vpliv. Morda ne faktografskega, zagotovo pa kot simbolna gesta.

Zdi se, kot da se Črtomirovo dejanje — religiozna dimenzija je tu samo okoliščina — v obliki nekakšne kolektivne travme skozi slovensko zgodovino ves čas ponavlja. S konvertitstvom imamo izkušnje morda zato, ker smo bili kot skupnost stoletja brez realne politične moči in smo zato bili v igri velikih sil vedno znova prisiljeni skloniti glavo ter delovati po principu “previharimo viharje”.

Prednikom ne moremo zameriti prilagodljivosti. Šlo je pač za strategijo preživetja. Če je hrbet preveč trden, se lahko zlomi. Upogljivost je včasih edina taktika.

Kar se Janezek nauči …

Ampak vaja dela mojstra. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. (Ljudska modrost je res neizčrpna.) Številne ponovitve enega in istega dejanja se zažrejo globoko. Obnašanje, ki ga v kontekstu izjemnih situacij še lahko razumemo, se rado spremeni v navado. V nekaj običajnega. V nekaj, kar pač počnemo, ker takšni smo. Ker smo takšni postali.

Smo torej narod konvertitov?

Ne maram globokoumnih analiz narodovega značaja. Zdijo se mi odločno preambiciozne, hkrati pa hitro dobijo prizvok vzvišenosti. Zato se od splošnega raje obrnimo k posamičnemu. Vrnimo se k Savlu in Pavlu.

Soimenjak

V zadnjih tednih je trge in ulice naše prestolnice že večkrat zavzel Pavlov soimenjak. Bivši župan in poslanec, spreten govorec in organizator. Politik s kompleksom preroka. Zdaj govori, poje in moli v imenu starejših, v imenu življenja in v imenu Boga.

In kaj ima skupnega s tistim Pavlom, ki je bil prej Savel? Zagotovo preobrazbo.

Novodobni Pavel s Trga republike se je začel s težavami starejših ukvarjati čez noč. Je to globoka, intimna sprememba — ali stvar oportunizma? O tem ne morem soditi. Toda odlična obveščevalska mreža, kordoni avtobusov in organizirana malica dajejo slutiti, da gre za vse kaj drugega kot navdahnjeno potovanje samoniklega preroka.

Do zadnje vejice in pike

Pustimo banalnosti kot sendviči in zastonj izvode revije Demokracija ob strani in se osredotočimo na bistveno.

Prerok s Trga republike govori v imenu Boga. Ker ga izgovarja in piše z veliko začetnico,  gre verjetno za istega Boga, v čigar imenu je govoril tudi Pavel, ki je bil prej Savel.

A to še ne pomeni, da govori o istem Bogu. Govorice, ki si prisvajajo njegovo ime, so lahko radikalno različne. Tu pa zadeve kljub njihovi neskončni skrivnostnosti naenkrat postanejo neizmerno preproste. Če pozorno prisluhnemo govorici, bomo videli, s čim oz. s kom imamo opraviti.

Če je sveti Pavel govoril o ljubezni, iz ljubezni in v imenu ljubezni, je govorica njegovega soimenjaka s Trga republike govorica sovraštva, napuha in primitivizma. Do zadnje vejice in pike. Od začetka do konca.

Spomnimo se še enkrat na čudovite svetopisemske besede, ki jih bomo slišali na vsaki (cerkveni) poroki: če nimam ljubezni, nisem nič. Ja, najbolj skrivnostne stvari so včasih najbolj preproste in očitne. In kar se zadnje tedne širi s Trga republike, je ogromen strupen nič.