Referendumi so bili po sedmih mesecih v bistvu že tretji plebiscit proti Janši. Še ena manifestacija antijanšizma.
Mnogi rojaki so dve leti, ko je bila njegova vlada na oblasti, proti prav temu demonstrirali in kolesarili. Zdaj pa se je ta averzija do SDS državljansko materializirala še v referendumskih izidih — ki jih je stranka sama sprovocirala.
Kako je mogoče, da se dogaja kaj tako bizarnega? Da opozicija tekmuje z vlado za naklonjenost in podporo državljanov, potem pa vedno znova in znova gladko popuši? In da potem samo še bolj zmerja in obtožuje vnovične in vnovične zmagovalce?
Zadihan in malone penast
Prvi zaključek, ki ga lahko potegnemo iz včerajšnje zmage na vseh treh referendumih je, da so nakladanje, laganje in manipuliranje nesmrtna duša slovenskega desničarstva, kakršnega je sforsirala in uveljavila nora SDS.
Meni se to totalno gnusi. Sorry. Tako je recimo Grims v izjavi po prvih ireverzibilnih rezultatih rekel, da je Slovenija ta hip podobna Nemčiji leta 1933!
Pazite! Imeli smo tri svobodne, demokratične, četudi neprijetne referendume, zasopljeni in malone penasti lokalni Goebbels pa to potem primerja — kot si nisem mogel kaj, da ne bi privoščljivo opazil — … z nastankom Tretjega rajha!
Tu smo. To je to stanje duha. Izgubiš na enih in drugih volitvah, izgubiš na referendumih, potem pa blebetaš, da si v bistvu zmagal — ker so te premagali totalitarci in fašisti!
Z Janšo na čelu je SDS obsojena na bevskajoče, popadljivo, asocialno vegetiranje v kletki opozicije, ki je njihov zadnji in edini prostor namišljene svobode. Svobode politične norosti in destrukcije. Svobode desne anarhije. Pod krinko nazadnjaškega, celo že retardiranega reda.
“Atmosfera strahu”
Desnica poskuša svoje serijske poraze prikazati kot nekaj slabega, kot enoumje, kot totalitarizem, kot “atmosfero strahu”. (Citiram novopečenega vsepoznavalca sovražnega govora, kolega francista Boštjana M. Turka, ki se dela bogega iz nekega intelektualnega oportunizma in objestnosti.)
Prištejmo k temu še, da trdijo, da je to, kar doživljamo — pozor: doživljamo na regularnih, poštenih volitvah in referendumih! —, koncentriranje oblasti, ki da si jo je Robert Golob s svojimi “praporščaki svobode” uzurpiral, kar da je repriza komunističnega zmagoslavja iz leta 1945. (Citiram Mladininega komentatorja Bernarda Nežmaha.)
Iz tega sledi drugi zaključek: kaj pa naj se na političnem področju dogaja drugega kot točno to, da se oblast koncentrira v rokah vlade — in v dosegu vlade —, če pa je opozicija iz dneva v dan bolj nesposobna, negativistična, nekooperativna, necivilizirana, zlobna, zlonamerna, primitivna, intelektualno podhranjena, medijsko odvratna in tabloidno populistična?
Obsojeni na propad
Tretji zaključek pa je naslednji: da so se desničarji spravili v to godljo — in žalibog še célo domovino z njimi vred — so si pač sami krivi.
Dejstvo je, da so z Janšo na čelu obsojeni na bevskajoče, popadljivo, asocialno vegetiranje v kletki opozicije, ki je njihov zadnji in edini prostor namišljene svobode. Svobode politične norosti in destrukcije. Svobode desne anarhije. Pod krinko nazadnjaškega, celo že retardiranega reda.
S tako avtodestruktivnimi strankarskimi veljaki, kakršne imajo, je SDS obsojena na propad. Edino, kar jim še preostane, je vedno glasnejše, a vedno manj prepričljivo lajanje in kokodakanje o domnevnem totalitarizmu levice.
In če se SDS s svojo realno podobo in dometom ne bo že kmalu samokritično sprijaznila, bo potegnila v brezno ne samo desnico — kolikor je razen nje še obstaja —, ampak družbo v celoti. Ta zna brez normalne desnice res postati enostranska, enoumna in glajhšaltana. In kako tudi ne bi postala, če pa v perspektivi ne bo nikogar, ki bi bil zmožen ponuditi vsaj približno sprejemljivo, kaj šele boljšo alternativo obstoječi oblásti!
Desničarji nam bodo vedno bolj srali na glavo s tem, da jih je strah in da živijo pod fašistično oblastjo. Še bolj bodo obračali dejstva. Se še bolj bodo delali zatirane, utišane. Še več nakladanja, laganja in manipuliranja bo. Še huje bo. Več ko bodo doživeli porazov, huje bo.
Lustracija desnice
Me zelo veseli, da se je Toninu včeraj posvetilo o španoviji, v kateri že dolgo, predolgo vztraja:
“Na slovenski desnici je potrebna temeljita samorefleksija o tem, kako naprej. Letošnje leto je pokazalo, da rezultati, kompetence in vsebina niso odločilne. Vsake volitve, v katerih se neposredno ali posredno pojavi Janez Janša, postanejo iracionalne in emocionalne.”
Upam tudi, da bo Anže Logar prispeval svoje k normalizaciji desnice. Lahko bi. In če bo, bo lahko vsaj rekel, da njegov še kar možati poraz na predsedniških volitvah ni bil zaman.
Desnica se mora skratka lustrirati. Najbolj zanesljivo bo to dosegla tako, da gre Janša res v penzijo, z njim vred pa še vsi njegovi sodelavci, somišljeniki, občudovalci, followerji, poslovni sateliti, uslužnostni dolžniki, pa za vsak slučaj še cela žlahta. In da s seboj odpelje tudi tričetrt stranke. Vključno z mlajšimi.
Vsi alarmi
Referendumska zmaga je skratka Pirova. Šampanjcev ne bomo odpirali, ker nima smisla. Stanje je zaskrbljujoče.
Moja projekcija je — če se na desnici ne bo nič spremenilo —, da se bo stanje samo še zaostrilo in pripeljalo na sam rob hladne državljanske vojne. Desničarji nam bodo vedno bolj srali na glavo s tem, da jih je strah in da živijo pod fašistično oblastjo. Še bolj bodo obračali dejstva. Še bolj se bodo delali zatirane, nadirane, utišane. Še več bodo nakladali, lagali in manipulirali. Vse bo še huje. Več porazov ko bodo doživeli, huje bo.Njihov ultimativni cilj namreč ni nič drugega kot to, da do konca deklasirajo pomembnost in veljavnost korelacije med volitvami oz. rezultati volitev in voljo ljudstva. Zato mi po teh silnih referendumskih porazih SDS zvonijo vsi alarmi.