Pred tremi leti sem napisala kolumno o fenomenu “pretty privilege” (Lepotni privilegij in uspeh na volitvah, 17. aprila 2022). Da imajo fizično lepi ljudje v življenju preprosto privilegije. Več priložnosti, več možnosti, več prednosti. To vključuje boljše možnosti za zaposlitev, višje plače, včasih celo ugodnejše sodne izide. Nasplošno so bolj pozitivno obravnavani v družbi. Ta pojav je povezan s stereotipom fizične privlačnosti. Ljudje predpostavlajo, da so privlačne osebe tudi bolj inteligentne, kompetentne, sposobne, družabne…

V preteklosti smo že videli, kako lahko vizualna privlačnost, govorica telesa in osebna prezenca prevladajo nad vsebino. Televizijsko soočenje Johna F. Kennedyja in Richarda Nixona pred predsedniškimi volitvami leta 1960 je šolski primer tega. Gledalci, ki so spremljali debato po televiziji, so ocenili Kennedyja kot zmagovalca, saj je bil mladosten, čeden, samozavesten, urejen. Radijski poslušalci pa so menili, da je bil vsebinsko boljši Nixon.

Učinkovito orodje

Družbena omrežja so ta fenomen samo še poglobila. Instagram, TikTok in X nagrajujejo vizualno privlačne politike, ki znajo igrati na populistične karte. Videz kandidata je pogosto učinkovito orodje, ki se ga snovalci političnih kampanj zavedajo in ga tudi izkoriščajo.

Pred današnjimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami v Nemčiji pa smo videli zanimiv preobrat. Soočenja so dodobra napolnila medijske vsebine, a nihče od štirih ključnih voditeljev strank ni videti tako, da bi se človek vanj zagledal. Presenetljivo je tudi, da nekateri med njimi niso priljubljeni pri svojih volivcih. Ti imajo raje stranko kot pa vodjo stranke. Socialni demokrat Scholz, krščanski demokrat Merz, skrajno desna AfD Alice Weidel in zeleni Habeck so voditelji, ki ne slovijo po svoji “filmski”, lepotni prezenci, ampak po močnih ideoloških in političnih stališčih.

Prav zaradi pomanjkanja privilegija lepote se je politika v tokratni kampanji morala vrniti k svojim temeljem — torej k vsebini, ne k videzu. Kar zdaj opažamo v Nemčiji, je premik k bistvu demokracije: namreč k soočenju programov, idej in kompetenc, ne pa osebne karizme ali fizične privlačnosti kandidatov.

Dovolj neizpolnjenih obljub

Razlog za ta zasuk je gotovo tudi to, da se Nemčija v krizi. Gospodarstvu že nekaj časa ne gre dobro; vojna v Ukrajini, energetska kriza, migrantska problematika s fizičnimi napadi in človeškimi žrtvami, socialni nemiri, nasilje … — volilci iščejo rešitve, ne iščejo všečnih obrazov. Zato v Nemčiji politika tokrat ni šov, v katerem bi vsebina izgubila pomen, volilci pa ne bi več hoteli voliti najboljšega kandidata, temveč najboljšega prodajalca zgodb. 

To je lahko nekaj pozitivnega. Prav mogoče tudi za nas. Volilci zahtevamo več vsebine, boljše argumente in jasnejše usmeritve. Dovolj imamo praznega natolcevanja in nikoli uresničenih obljub — z okraski bleščečih zob in rahlo zagorele, gladke polti. Čeprav se na prvi pogled morda to zdi nepomembno, je to signal, da se demokratična razprava lahko vrne tja, kamor spada. K idejam, ne k videzu.

Težko je sicer reči, da je premik trajen. Ko bo prišel naslednji karizmatični voditelj, ki bo znal povezati močno vsebino z vizualnim “wow” učinkom, se bo javnost spet lahkovrnila k istemu vzorcu. A za zdaj se zdi, da Nemčija kaže pravo pot. Politika je predvsem vsebina, šele nato podoba.

Prevlada podobe nad vsebino

Če se ozremo v ZDA, pa vidimo, da je aktualni predsednik popoln primer prevlade podobe nad vsebino. Čeprav Trump ne utreza klasičnim standardom lepotnega privilegija — kot recimo mladi Kennedy ali fotogenični Justin Trudeau —, je izjemno spretno izkoristil druge oblike privlačnosti, ki so volivcem še pomembnejše: medijsko karizmo, suverenost, nastopaštvo. Javnosti daje občutek, da je eden izmed njih.

Trump se je v svoji poslovni karieri zgradil kot samozavestni alfa samec, ki govori neposredno in ne ovinkari. Ljudje v ZDA očitno ne iščejo nujno več lepega politika. Iščejo nekoga, ki izžareva moč in odločnost. V tem je Trump mojster. Njegova prezenca, tudi če ni privlačen, deluje dominantno, karizma pa prevladuje nad vsebinsko praznino.

Trump je utelešenje politika, pri katerem vsebina ni pomembna, dokler zna prodati zgodbo. Njegova sporočila so protislovna, nelogična, izmišljena, načrtno lažniva ali popolnoma populistična, vendar zna izkoristiti medijsko pozornost in oblikovati identiteto močnega voditelja, ki bo poskrbel za male ljudi — čeprav v realnosti to nikoli ni bil in ne bo.

Je to začetek nove dobe?

Nemčija gre pred volitvami v nasprotno smer: od podobe k vsebini. Politična kultura je tam še vedno bistveno bolj racionalna od ameriške. Enak pristop kot v ZDA ne bi deloval v enaki meri. A kdo ve? Če bi se vzpostavile podobne družbene razmere — namreč močna polarizacija, občutek izgube nacionalne identitete, ekonomska negotovost — je povsem možno, da bi tudi Nemčija lahko dobila svojega Trumpa. AfD že poskuša graditi podobno retoriko, a še nima karizmatičnega voditelja, ki bi bil tako močan simbol kot Trump.

Nemške volitve trenutno kažejo pozitiven premik k vsebini, medtem ko Trump na drugi strani luže dokazuje, da je emocionalna politika, ki temelji na percepciji moči in pripadnosti, še vedno izjemno učinkovita. Bi si upali reči, da je to začetek nove dobe? Morda. A zgodovina nas uči, da je človek vizualno bitje in da bo “pretty privilege” v politiki vedno igral neko vlogo.

Vprašanje je samo, ali se bomo volilci zmogli osredotočiti na tisto, kar je v politiki res pomembno. In za nas bo tak test prav kmalu. Parlamentarne volitve v Sloveniji bodo čez dobro leto.