Začel se je 110. Tour de France. Najprestižnejša, najzahtevnejša in najbolj priljubljena dirka v kolesarstvu na svetu, znana po svoji izzivalni trasi in izjemnih kolesarskih talentih, ki tekmujejo za rumeno majico. Dirka vseh dirk.

Za nas Slovence je to spet priložnost, da odložimo delo, se zberemo v prijateljske in družinske ali ad hoc sestavljene interesne skupine in z navijanjem za naše tri fante ponovno potrdimo, da šport pri nas ni samo fizična aktivnost, temveč nekaj s pomembno družbeno in kulturno dimenzijo.

Pa ne samo to. Šport je za Slovence tudi terapija. Ortopedski pripomoček za skrivljeno, nesamozavestno, krhko hrbtenico, zaradi katere ponižno hodimo po svetu. Ali mazilo za našo značajsko šibkost, ki jo prepogosto odražamo v mednarodnem prostoru. Zdravilo tudi za našo geografsko in številčno majhnost.

Tanja je to resno vzela

Tour je priložnost za bildanje naše prepoznavnosti in vloge v svetu, kot nam je to nedavno uspelo v boju proti Belorusiji za sedež nestalne članice v Varnostnem svetu OZN. V tej tekmi je ministrica Fajon vzela zelo dobesedno besede selektorja naše kolesarske reprezentance Andreja Hauptmana na olimpijskih igrah v Tokiu, ki jih je iz spremljevalnega vozila spodbudno prenašal Primožu Rogliču na kronometrski dirki. In jo tudi dobil. [Saj se spomnite kričanja](https://www.zurnal24.si/sport/olimpijske-igre/tako-je-bilo-v-vozilu-do-cilja-pridi-mrtev-370743): “Ajde, greva zdej vse vn dat, da ti ne bo kej žou! Ajde, greva po zlato! Do cilja morš pridt mrtu! Ajde, gremo Primož, k gremo po zlato, ajde!”.

Tanja Fajon si je skoraj do izgorelosti prizadevala, da dobimo ta sedež. Da ne izgubimo proti Belorusiji, ruskem satelitu in pomočniku v vojni proti Ukrajini. To bi bil sramoten poraz. Tako pa je bila zmaga suverena, dobili smo osupljivo mednarodno podporo.

Kdo krade našo pozornost

Tadej Pogačar, Luka Mezgec in Matej Mohorič bodo od 1. do 23. julija pomembnejši od Goloba, Bešiča Loredana, Mesca in drugih politikov, ki vsak dan kradejo našo pozornost, četudi si jo s slabimi rezultati sploh ne bi zaslužili. Spremljamo jih samo zato, ker s svojim odločanjem v vladi ali v parlamentu vplivajo na naša življenja, na kakovost bivanja v Sloveniji, na splošno razpoloženje, optimizem ali pesimizem, na razdvojenost ali povezanost.

Za tri tedne bodo Pogačar, Mezgec, Mohorič naš fokus in pravi, večni, zgodovinski nosilci našega nacionalnega ponosa. Tadej v tekmi za tretjo zmago v generalni razvrstitvi, Luka kot pomočnik odličnemu sprinterju v svoji ekipi, Matej pa si želi ukrasti vsaj eno etapno zmago od 21 možnih. Vsak seveda v svoji ekipi, UAE, Jayco Alula in Bahrain Victorious. A vsi do konca naši.

Nova slovenska glorija

Dvaindvajset ekip in njihovi kolesarji bodo od organizatorjev skupaj prejeli okoli 2,3 milijona evrov nagrad, od tega zmagovalec končne uvrstitve 500.000 evrov.

Šestintrideset televizijskih (multi)nacionalk bo v tako rekoč v vseh državah sveta prenašalo ta športni dogodek. Pri nas ga bomo tokrat lahko gledali na Televiziji Slovenija in ne samo na Eurosportu 1 kot pretekla leta.

Po nedavni fenomenalni zmagi Primoža Rogliča na Giru d’Italia so želje navijačev nedvomno usmerjene v novo slovensko glorijo v generalni razvrstitvi, seveda ob kakšni etapni zmagi. Priložnosti za nov svetniški sij bo veliko, dirka je dolga čez 3400 kilometrov.

Glave in hrbtenico gor!

Glede na razgreto politično ozračje je še dobro, da se je Tour začel prav zdaj. Dirka in dopustniški čas nas bosta za tri tedne odmaknila od dnevne politike in od komunikacijskih, strateških in taktičnih porazov, ki nam jih servirajo naši vodilni politiki. Stran od igralcev in političnih tekmovalcev, ki ne sodijo v našo nacionalno ekipo. Pa smo kot selektorji — namreč volilci — to prepozno ugotovili. 

Še dobro, da imamo šport. Ta je namreč od vseh nas. Nihče si ga ne more prisvojiti. Vsi imamo pravico in izbiro, da navijamo za tega ali onega. S športom in s športnikom se poistovetimo, si ga vzamemo za vzor. Pa naj bo košarkaš, odbojkar, rokometaš, atlet, kolesar … Dončić, Urnaut, Marguč, Čeh, Roglič — V športu se uspešno fajtamo z najboljšimi na svetu.  Če nam po Giru d’Italia uspe še na Tour de France, lahko z zmago na Vuelti, tretji največji svetovni dirki, Slovenija osvoji kolesarski “grand slam”. 

Glave in hrbtenico gor. Bo potem še kdo večji od nas?