Prolog pred jutrišnjo premiero leta v SNG Drami Ljubljana-Stegne je naslednji:

Komedija v štirih dejanjih Za narodov blagor je bila objavljena — namreč natisnjena — leta 1901, prvič pa jo je uprizorilo Píštěkovo lidové divadlo v Pragi leta 1905 s posredovanjem Zofke Kvedrove. (Da, da: “slovanska vzajemnost”, kot repetira Mrmoljevka.) Ivan Cankar in njegova dramatika namreč nista bila po volji in okusu intendanta Deželnega gledališča Frana Govekarja.

Ko je na intendantski položaj prišel drug človek — ki ga pomnimo še manj kot Govekarja —, pa je bila satira Za narodov blagor leta 1906 promptno uprizorjena tam, kjer je imela zadeti svojo najbolj ciljno publiko.

Vse ostalo je žalobna in žlehtnobna historija.

Slovenski časovno-prostorski kontinuum

ZNB ni dramski kuriozum iz preteklosti, ampak slovenski časovno-prostorski kontinuum. Slovenci so po več kot sto letih še vedno duhamorno, a dobronamerno pokvarjeni, sluzasti in trivialni oportunisti, zavzeti za “najsvetejše koristi celokupnega naroda”.

Cankarjeva dela so samoupdatajoče se dramske predloge za vse čase. Dela kot Za narodov blagor, Hlapci, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Kralj na Betajnovi so večna. Večna zato, ker nas ne spremenijo. Ker ničesar ne spremenijo. Če bi kogarkoli in karkoli spremenila, ne bi bila več aktualna.

Zato so te Cankarjeve drame praviloma predstave leta. Zato so redno na repertoarju. Zato se jih filistrsko — češ, glejte, kakšen je ta folk — ne mi, seveda, ki smo cankarjansko kritični — nikdar ne naveličamo.

Geniji se ne rojevajo na vsakih sto let

Tako je tudi zato, ker ni avtorjev, kot je bil Ivan Cankar. Ni dramskega talenta, ki bi se mogel meriti s njegovim. Talenta je bilo v sto letih plus za po enega Dominika Smoleta, Gregorja Strnišo, Daneta Zajca, Rudija Šeliga in Dušana Jovanovića. In ga je še za kak komad od Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča in Draga Jančarja. Korunov Sveti mož — “postmeščanski igrokaz” (v režiji Matjaža Zupančiča) — je edina prava postcankarjanska cankarjanska drama.

Geniji se ne rojevajo na vsakih sto let. Družbe jih ne producirajo. Pa če so še tako prezirljive in pokvarjene, nikar že ostudne kot Cankarjeva ali naša.

Naš teater je vrhunski, toda zgolj v režijskem in igralskem smislu. V dramsko avtorskem pa je velik del dramatike po Cankarju — in pred njim, bog mi odpústi — samo narodotvorno ali akademsko spakovanje ali sprenevedanje za connoisseurje in arbitre elegancije (ki ne znajo ne francosko ne latinsko).

Nepismeni niso pisali

Res je seveda, da so časi drugačni. Predavanje Ane Perne iz SLO( )GI-ja o Narodovem blagru prejšnji teden v Drami me je spodbudilo, da sem vzel v roke 3. knjigo Cankarjevih zbranih del (Jakob Ruda, Romantične duše, Za narodov blagor; Državna založba Slovenije, 1967) in prebral opombe urednika Dušana Moravca.

Če berete te stare zadeve, se zdi, kot da so bili vsi objavljajoči — z leve in z desne — težki intelektualci in stilisti. Nepismeni niso pisali. Kaj šele brali.

Ko se enkrat v to poglobiš, je neverjetno, kakšno zanimanje je vladalo za dramo — provokativno, za mnoge impertinentno, celo škandalozno, ali magari mojstrsko dramo, pa vendar “samo” dramo — avtorja, ki je ob izidu ZNB štel komaj 25 let!

To protect the guilty

Si predstavljate, da so se v slovenskem časopisju in drugi periodiki okrog tega cele mesece vlekle polemike? In da so to pogrevali vse do končne, prekončne ljubljanske premiere 13. decembra 1906 (že mesec dni zamenjavi intendanta Deželnega gledališča)?

Vse je bilo zanimivo. Kaj je Cankar s tem hotel povedati. Koga je imel v mislih. Ali uprizoriti to satiro — kao proti liberalcema Tavčarju in Hribarju, konservativcu Šušteršiču in uredniku Slovenskega naroda Malovrhu —, “ki z neusmiljenim sarkazmom biča naše družabne in politične odnošaje”, ali pa jo zavreči kot “pamflet proti prvakom narodno-napredne stranke”, da ne bi izgubili “podpore liberalcev v deželnem zboru”.

Pri teh ironičnih zadevah se vedno spomnim na moto romana 2.999 SIT (Vale-Novak, 2003) Frédérica Beigbedera: “The names have been changed to protect the guilty.”

Ta cankarjanski gledališki direndaj zaradi ene drame med letoma 1901 in 1906 v bistvu ni neverjeten. Neverjeten je samo, če ga primerjamo z današnjimi razmerami in javnimi interesi in če pomislimo, s kakšnimi neumnostmi in trivialnostmi se danes trapimo. In kako neinteresantno in nepismeno jih opisujemo.

Kako smo danes bedni!

“Fej!”

Tako je Ivan Cankar pisal bratu Karlu leta 1899:

“Zdaj pripravljam našim filistrom še nekoliko mastnejšo jed. Obrcal sem vse slovensko naprednjaštvo, liberalnost, patriotično navdušenost (fej!) in globoko ljubezen do ‘preprostega’ naroda (barab).”

Cankarja grem vedno gledat z velikimi pričakovanji in nikoli nisem razočaran. Tudi jutri ga bom. Tako kot Hlapce v režiji Janeza Pipana 23. septembra 2017. V tej predstavi je Jernej Šugman odigral svojo zadnjo vlogo. Župnika. Dva meseca in pol po premieri je umrl.

Marko Mandić, v Hlapcih Jerman, bo v Blagru v režiji Vita Tauferja nastopil kot Ščuka. Komaj čakam. Upam, da bodo na premieri tudi žurnalisti. Veselim se tudi kostumov Alana Hranitelja. On bo pa ja znal ironično načičkati malomeščane.

Kot smo se od začetka letošnje sezone že navadili in škripaje z zobmi sprijaznili, Drama zdaj ni več na Erjavčevi cesti 1, temveč na Ulici tete od Urbana Kodra 56. Neglede na to želimo ansamblu uspešno premiero, publiki pa obilo užitka ob umetniško govorjeni besedi.