Ko se je Donald Trump pred dobrima dvema mesecema spustil v vojno z Iranom, je verjel v staro ameriško iluzijo, da je mogoče zgodovino zlomiti s silo, geografijo pa si podrediti z letalonosilkami. Prav mogoče je, da je verjel, da bo nekaj dni intenzivnih napadov dovolj, da se bo iranski režim sesul sam vase, prestrašeno ljudstvo pa bo odprlo vrata novemu redu. In novemu vodji. Njemu, ki bo odločal, kdo bo formalno vodil državo.

A glej ga zlomka! Svet ni računalniška simulacija in narodi niso številke v Excelovih tabelah Pentagona. Zgodovina tudi ni resničnostni šov, v katerem predsednik najglasnejše države na svetu po nekaj epizodah razglasi zmago.

Tisočletna civilizacija

Iran ni padel. Nasprotno. Pokazal je nekaj, česar Zahod pogosto ne razume več najbolje: zgodovinski spomin, potrpežljivost, nepopustljivost, pokončnost in pripravljenost na dolgotrajno vztrajanje. Tisočletna civilizacija, ki v obliki neke države obstaja že od 6. stoletja pr. n. št., se ni uklonila državi, stari komaj 250 let — četudi ta razpolaga z najmočnejšo vojaško silo sodobnega sveta.

Trump je pred začetkom konflikta govoril v svojem značilnem jeziku ultimatov in poniževanja. Iranu je grozil, da ga bo izbrisal z obličja sveta. A civilizacije ne izbrišeš z nekaj raketami. Civilizacije preživijo imperije.

Prava cena te vojne pa ni vidna samo na bojiščih.

Ko je Iran zaprl Hormuško ožino, smo se nenadoma zavedli, kar bi morali vedeti že dolgo. Da je globalizacija občutljivo in krhko stanje sveta. Dovolj je že ena sama ozka morska pot med dvema obalama, pa začne pokati ekonomski sistem vsega planeta.

Paradoks ameriške moči

Pretok nafte z Bližnjega vzhoda se je zmanjšal na komaj petino prejšnjih količin. Cene energentov so eksplodirale. Američani danes za plačujejo za galono bencina več kot polovico več kot pred vojno, čeprav tudi sami načrpajo veliko črnega zlata. Evropa se zaradi dviga cen goriv sooča z inflacijo, industrija upočasnjuje proizvodnjo — običajni ljudje pa plačujejo račun za geopolitične avanture, o katerih niso nikoli odločali.

In prav v tem je največji paradoks ameriške politike moči.

Trump je začel vojno pod pretvezo, da je Iranu treba onemogočiti, da bi postal jedrska sila — kar da očitno namerava, ker plemeniti uran. Odločitev je padla brez posvetovanja z zavezniki v Natu, ali si takega konflikta sploh želijo. Toda ko se je pokazalo, da Iran ne bo samo hitra epizoda, temveč dolgotrajen, izčrpavajoč konflikt, je Trump pričakoval avtomatsko podporo držav članic. In ker je ni dobil, zdaj užaljeno grozi z izstopom iz Nata, češ, kaj mi bodo takšni zavezniki. In hkrati ob obisku Kitajske prosi za pomoč konkurenta v svojih prizadevanjih za svetovno prevlado.

Evropa je torej ostala previdna. Države niso hotele postati del vojne brez jasnega cilja, še tem manj pa jasnega konca. Zato so ZDA danes v nenavadnem položaju: vojaško mogočne, politično pa vse bolj osamljene — četudi ostajajo vzvišene, ošabne in nadute.

Prešeren

V Sloveniji imamo za takšne trenutke izjemen verz. Prešeren je v Povodnem možu, v katerem izraža svoj pogled na prevzetna, lahkomiselna dekleta, že leta 1830 zapisal: “Možake je dolgo vodila za nos,/ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.”

To misel bi lahko danes priredili v stavek, ki pove več kot dolge analize mednarodnih odnosov, ki jih pod to administracijo izvajajo ZDA: “se najde Iran, ki bil mu je kos”.

Ne gre za občudovanje Irana. Nikakor ne za podporo iranskemu režimu. Gre za staro resnico zgodovine, ki potrjuje, da velike sile pogosto izgubijo bitko ravno takrat, ko začnejo verjeti, da je ne morejo izgubiti.

Imperiji ne padejo zaradi šibkosti svojih nasprotnikov, temveč zaradi lastne prevzetnosti. Največja ironija je prav v tem, da je predsednik, ki je svetu ves čas prodajal podobo moči, na koncu pokazal svoj pravi poliitčni ego brez občutka za posledice.

Vojne ni težko začeti. Veliko težje jo je končati.