Volitve so kot olimpijske igre. Vsaka štiri leta se politiki in političarke spopadejo v poštenem boju, medtem ko volivke in volivci v vlogi občinstva odločamo, kdo je najboljši. Eni so na koncu zmagovalci, drugi poraženci. Nekateri srečni, drugi razočarani. Vedno se najde tudi kdo, ki benti nad prodanimi dušami in kupljenimi sodniki. Toda na koncu vendarle podelimo medalje in nagrade za ferplej in se za naslednja štiri leta poslovimo.

Dobro, cinizem na stran. Paralele med športom in politiko gotovo obstajajo, so pa vse prej kot enoznačne. Zanimivo je recimo, da se politika s športom zelo rada primerja, šport pa se na drugi strani vedno otepa kakršnihkoli političnih oznak in konotacij. Absurd je v tem, da so športne prireditve — še posebej mednarodne — eminentni politični dogodki. Ali če v primeru olimpijskih iger rečemo malo drugače: te ne morejo biti nič drugega kot politični dogodek, obenem pa ravno to nočejo biti.

Protislovja in antagonizmi

Vem, zveni zapleteno. Ampak olimpijske igre točno take tudi so — kompleksne, mnogoplastne in polne protislovij in antagonizmov. Čeprav navzven seveda hoče biti in ostati častni spopad človekovih veščin in zmožnosti — in to z jasnimi pravili —, je v resnici konglomerat takšnih in drugačnih meddržavnih odnosov, nacionalnih stereotipov, skritih ali malo manj skritih simpatij in antipatij ter očitne naklonjenosti in tlečega sovraštva. Nikjer ne vidimo toliko nacionalnih simbolov kot na olimpijskih igrah. In kjer je na kupu toliko zastav in grbov, se dogaja marsikaj.

Politični vrhunec iger je seveda otvoritvena slovesnost. Ta, ki smo ji bili priča pred nekaj tedni v Milanu, ni bila v tem pogledu nič posebnega. Seveda pa je treba upoštevati dejstvo, da zimski športi za polovico sveta praktično ne obstajajo. Zimska olimpiada preprosto ni in ne more biti globalni dogodek na enak način kot njena poletna sestra.

Peking 2008

A kar zadeva letne olimpijske igre, verjetno ni bolj učinkovitega načina — vsaj ne miroljubnega —, kako lahko država prezentira svojo politično in gospodarsko moč, kot je organizacija iger. In ni boljšega odra, na katerem lahko pošlje sporočilo svetu, kot je otvoritvena slovesnost.

Se spomnite Pekinga? Leta 2008 je Kitajska priredila otvoritev za zgodovino. Točka za točko, v kateri je tudi po pet tisoč nastopajočih simultano izvajalo dih jemajoče in do sekunde usklajene koreografije. Spektakel uniformirane lepote. Množica, ki jo vodi filigranski mehanizem. Lahko to ponovite? Ne morete. Lahko to organizira in izvede še kdo drug kot Kitajci? Ne more. Sporočilo je bilo jasno: veliko nas je, ogromno, skoraj nešteto — a dihamo kot eno. Proti sistemu, ki smo ga vzpostavili, nimate šans. Prihajamo in svet bo kmalu naš.

London 2012

Štiri leta kasneje se je zgodil London. Še nikoli nisem s takšnim zanimanjem pričakoval otvoritvene slovesnosti. Kaj bo storila Anglija, Velika Britanija? Kakšen odgovor bo ponudila Evropa, ki se je že takrat — sicer z manjšim cmokom v grlu kot danes, a vendarle — spraševala, kakšna je njena geostrateška vloga v spreminjajočem se svetu.

Zgodil se je Wembley. To je bil eden od najbolj čarobnih večerov, kar sem jih doživel pred televizijskim zaslonom. London je odgovoril. Namesto popolnih koreografij je ponudil kaos — čudoviti kaos letečih biciklov in nun na kotalkah, brbotanje vseh mogočih barv, swinging sixties, kraljico in Jamesa Bonda, ki skočita s padalom, človeka v vlogi topovske krogle in antične vojake, ki plešejo kankan. In muziko, seveda, muziko! Kratka zgodovina popularne godbe z vsem najboljšim, kar je človeštvo z bobni, glasilkami in električnimi kitarami ustvarilo. Sprehod skozi zvok generacij 20. stoletja, ki ga je zaključil Paul McCartney s komadom, ki bi lahko tisti večer trajal tudi tri ure, pa se ga ne bi naveličali. Hey Jude (“… Take a sad song and make it better”). Ali v prostem prevodu: “Vzemi žalostno pesem in jo naredi bolj srečno.”

Zame, za vse nas

Pa še nekaj, nekaj še pomembnejšega: London je pokazal smisel za humor. Ne samo v nepozabnih točkah Erica Idla z Always Look on the Bright Side of Life in Rowana Atkinsona z Londonskim simfoničnim orkestrom pod taktirko že takrat sive trajne Simona Rattla. Humor je preveval otvoritveno slovesnost od začetka do konca. London se ni jemal resno, a ravno v tej neresnosti je pokazal svojo pravo vsebino in resnično moč. Ne, to ni spektakel uniformirane lepote. Mi imamo rokenrol. Kaj pa vi?

Na nek čuden način sem se takrat počutil kot del te zgodbe. Kot da bi Anglija tisti večer igrala zame, za vse nas, za Evropo; kot da bi v imenu celega kontinenta poslala sporočilo svetu. V tistem trenutku sem se počutil — pa naj zveni še tako patetično — srečnega in počaščenega, da sem se rodil, kjer sem se rodil, in da pripadam tej kulturi; da poznam ta rokenrol in da razumem ta smisel za humor.

Politika je gledališče

Vprašanje o dejanski moči in vlogi Evrope in Evropske unije je danes neprimerno bolj pereče kot pred skoraj desetletjem in pol. Prevladujoči sentiment pri iskanju odgovorov in rešitev je poln nemoči in resignacije. Besede vladajočih glav o enotnosti — mimogrede: zunanjepolitične teme so v naši predvolilni kampanji vsaj zaenkrat zastopane katastrofalno — to nemoč zelo slabo prikrivajo. Kot da bi gledali film, ki se dogaja mimo nas in brez naše udeležbe. Kot da nismo na igrišču, temveč na tribunah. Nekje visoko zgoraj, na poceni sedežih. Žalostni in skrušeni.

Mednarodna politika in geostrateška razmerja moči so kompleksen pojav. A tudi politika je psihološka igra, polna simboličnih momentov, izjav in sporočil. Gledališče, v katerem igra sama prezenca akterjev še kako pomembno vlogo. Kako se postaviš na oder. Kako govoriš. Kaj izžarevaš. Če izžarevaš podrepnost in negotovost, te povozijo.

Prezenca Evrope

Prezenca Evrope kot gledališkega lika v veliki predstavi svetovne politike je v zadnjih letih borna. Toda morda nam London 2012 lahko služi kot navdih. Ne govorim o Evropski uniji, iz katere je Velika Britanija nekaj let pozneje tako ali tako izstopila. V inštitucijah EU res ni veliko prostora za rokenrol in leteče bicikle. Toda Evropa je več kot Bruselj in Strasbourg. Evropa je kultura in civilizacija. Je sentiment in atmosfera. Sentiment, ki ga je na tako čudovit način predstavila otvoritvena slovesnost letnih olimpijskih iger v Londonu. Tisti čudoviti kaos, ki se ni jemal resno. Brbotava kultura navdiha, svobode, barvitosti in humorja. To Evropa ima in na to karto lahko igra.

V kontekstu geostrateškega preigravanja je tak “načrt” seveda nesmiseln. Glavni akterji svetovne gledališke predstave in globalni buliji tipa Trump, Putin in Ši nimajo smisla za humor. Se pa lahko gledališki lik po imenu Evropa v družbi nun na kotalkah na odru počuti in postavi bolje ter spregovori bolj glasno in samozavestno. In na ta način spremeni to žalostno pesem v vsaj malo bolj srečno.