Slovenija je infrastrukturno in protokolarno bedna država. Kot državljane nas je lahko sram, da prvi človek države — na službeni poti, ob običajnem policijskem varovanju in na javni prometnici — utrpi ne sicer usodno, a vsekakor neprijetno fizično poškodbo (po policijsko-medicinski klasifikaciji sicer “lažjo”).

Predsednici seveda želimo čimprejšnjega okrevanja, toda njena poškodba je s stališča javnosti povsem irelevantna. Problem je v tem, da se je prometna nesreča sploh zgodila. Pa če bi NPM zadobila samo buško. Lahko pa bi jo bog ne daj še huje skupila.

Niti modre luči

Možnost, da so politiki na visokih, najvišjih funkcijah udeleženi v prometnih nesrečah, mora biti zreducirana na absolutni minimum. Tako rekoč enaka ničli.

Ta možnost pa je na slovenskih avtocestah relativno gromozanska. Še posebej poleti — v kaosu kolon, kamionov, vonvagnov, romunskih kombijev, nesreč, obnov, zožitev, zgostitev in norih voznikov. In še ta problem je, da smo na cesti hočeš-nočeš vsi enaki, vsi enakopravni. Enako varni in/ali v enaki nevarnosti. Odvisno od povprečja spoštovanja prometnih pravil, ki načeloma, vendar pogosto neuspešno zagotavljajo vsem dostopno svobodo motoriziranega gibanja.

Dejstvo je, da absolutne varnosti na slovenskih avtocestah ne more zagotoviti nihče in nikomur. Niti politikom na visokih položajih. Policijsko spremstvo, varnostniki, profesionalni šoferji, dobri, varni, hitri, zmogljivi in brezhibno delujoči avtomobili jim pri tem ne pomagajo. Niti modre luči.

Populistično politični halo

Kot se verjetno še spomnite, je pred letom dni izbruhnil cel populistično politični halo, ko se je Nataša Pirc Musar peljala iz Portoroža v Beltince na državno proslavo s helikopterjem. Lani avgusta, ko so bili zastoji še hujši, bi po avtocesti bi za teh tristo kilometrov rabila kakih pet, šest ur.

Toda medijskim in državljanskim dušebrižnikom se je to zdelo z davkoplačevalskega stališča potratno, s socialnega pa visokostno. Poanta njihovega zgražanja je bila, da si naj od političnih perksov razvajena predsednica kar izkusi, kako se plebs poleti cijazi z avti z enega konca Slovenije na drugega.

In evo, zdaj pa imate predsednico z zlomljeno ključnico! Še vedno mislite, da ne bi smela leteti s helikopterjem?

Toda gorje! Tudi letos — ko se je sicer plebejsko pustila peljati v Mercedesovem potniškem kombiju na Pogijev Challenge — je bilo z njeno vožnjo vseeno vse narobe. 

Kaj je bilo narobe

Prvič, ni se pripela z varnostnim pasom.

Verjamem, da je predsednici nerodno, da ni poskrbela za ta osnovni varnostni ukrep. Generacije, ki se jim privezovanje z varnostnim pasom na zadnjih sedežih zdi nekaj najbolj normalnega — in to delajo povsem avtomatsko —, so že zdavnaj odrasle.

Drugič, krizno komuniciranje po nesreči je bilo katastrofalno.

Da policija ne zna ali noče povedati nič takega, kar bi človeka dejansko zanimalo, smo sicer že vajeni. Toda za to bi lahko bila poskrbela NPM sama. Čeprav še ni imela dokončnega zdravniškega mnenja o svojem zdravstvenem stanju. Zato da je čakala “do jutranje vizite”. Rekla je: “Upam, da mi javnost tega ne zameri.”

No, jaz ji že malo. Ne seveda tako zelo kot tisti, ki so v praznem oz. ne dovolj napolnjenem informacijskem prostoru začeli naklepati vse živo in začeli gojiti prej potuhnjeno antipatijo do ponesrečenke. Toda bilo bi veliko bolje, če bi v petek šli spat v skrbeh za njeno zdravstveno stanje in se v soboto zbudili ob informaciji, da ne gre za nič tako zaskrbljujočega, da bi jo inkapacitiralo.

In tretjič, z njo sta potovali nevarovani, nepolitični osebi.

Samo slovenska javnost se rada kratkočasi s pizdakanjem, da se v službenih vozilih visokih politikov ne bi smele — niti skupaj z njimi — voziti prijateljsko povezane osebe, ki s politiko nimajo ničesar opraviti. Še raje pa seveda ugibajo, kdo so te osebe, in si celo drznejo presojati o njihovi primernosti za sopotništvo v političnem car sharingu. Koga vzamejo v avto, nam ne bi smelo biti niti malo mar.

Kaj storiti?

Šalo na stran: kaj storiti?

Predlog, da bi bilo za potrebe varnega in hitrega teleportiranja predsednice republike, predsednika vlade, predsednika državnega zbora, predsednika državnega sveta in še kakega ministra, ki bi se mu kdaj kam mudilo, dobro nabaviti helikopter —  enega za vse, da ne bo pomote —, bi zagotovo naletel na gluha ušesa in vsesplošen posmeh. Tudi če bi se za to odločili, bi čakali na dobavo vsaj leto ali dve (kot na že naročena Leonardova za HNMP). Medtem pa bi doživeli še nekaj političnih prometnih nesreč.

Morda pa bi le bilo vredno o tem razmisliti. Helikoper bi bil zagotovo koristnejši kot tisti postarani Falcon, ki še danes čemi na Brniku.

Kaj torej?

No, v bistvu je tudi to šala. Vsaj napol. Resno pa bi bilo treba razmisliti o varnostnem protokolu in/ali konceptu prevažanja politikov s službenimi avti po slovenskih avtocestah. Zlasti za predsednico.

Ni naključje, da se je nesreča zgodila prav njej, kot tudi ni naključje, da se ji je lani zgodil domnevni škandal s helikopterjem. NPM je veliko na poti po Sloveniji — kar je poleti problem, ker njeno zasluženo dopustovanje na enem koncu Slovenije oz. tik čez mejo sovpada s preobremenjenostjo slovenskih avtocest.

Kaj torej? Naj dopustuje kje bliže? Naj sploh ne dopustuje? Naj se ne udeležuje tolikerih pasjih procesij? Naj njen urad začne bolje planirati odhode in prihode? Naj DARS pri vseh teh svojih popravilih uvede politični odstavni pas (no pun intended) za nujne vožnje z modrimi lučmi?

Ne vem. Nisem dovolj pameten. V Sloveniji ni nihče dovolj pameten za te zadeve. Zato pa je tako.