Pred nekaj dnevi mi je na spletnem portalu MMC RTV padel v oči naslov Nemci preizkušajo nov semafor za pešce z mobilnimi telefoni v rokah. Ne vem, ali ste stvar zasledili. V resnici ni pomembno, naslov razkriva bolj ali manj vse. Ljudje, ki med hojo po ulici strmijo v ekrane svojih mobilnikov — tako imenovani smartfon zombiji —, so v zadnjih letih postali znan pojav, stalnica naših življenj in faktor v prometu. A besedilo gre globlje in dlje: “Zombi pešec se hkrati sprehaja po ulici in po svetovnem spletu. Tako pride do trka dveh svetov.”

Ne gre torej samo za vprašanje prometne varnosti, v igri je spopad različnih realnosti.

Vest na prvi pogled spada v sfero kislih kumaric in ker je to poletje vse prej kot kislokumarično, se zdi, da se z njo nima smisla ukvarjati. Ampak ko začnemo uporabljati besedne zveze tipa trk svetov, postane stvar resna. In morda se za fenomenom zombi pešcev skriva nekaj več kot zgolj material za poceni štos.

Bitter Sweet Symphony

Se spomnite pesmi Bitter Sweet Symphony britanske skupine The Verve? Komad je leta 1997 sprožil mini škandal. Po zraku so letele tožbe glede avtorstva, ampak nima veze: super zadeva, ki jo je spremljal eden od najbolj ikoničnih videospotov tistega obdobja. Preprost, a izjemno učinkovit. Pevec Richard Ashcroft hodi po ulici, gleda direktno v kamero in poje tekst. Njegov korak je čvrst in premočrten. Predvsem pa je stvar v tem, da Richard — po domače in rahlo vulgarno rečeno — ne jebe žive sile. Če se kdo znajde na njegovi poti, se mu mora umakniti. Če ne, se tip vanj preprosto zabije. Na polno. Kot da ga ni. In ob tem s tistim svojim neponovljivim frisom celemu svetu sporoča: “Ne samo, da me ne zanimate. Kar mene zadeva, ne obstajate.”

Grenko-sladka simfonija je himničen, skoraj epski komad, poln rahlo pozerskega, a prepričljivega revolta. Je stvar drže, odločitve in zelo jasnega odnosa do sveta, ki ga hoja Richarda Ashcrofta upodablja na najboljši možen način. Ni pomembno, ali se z njim strinjamo ali ne. Ashcroft izgleda kot zombi — toda zombi z razlogom.

‘Cause it’s a bitter sweet symphony that’s life/Trying to make ends meet, you’re a slave to money then you die/[…] No change, I can change/I can change, I can change/But I’m here in my mould/I am here in my mould/But I’m a million different people from one day to the next/I can't change my mould.

Epski korak

Kaj pa zombiji, ki jim pregovorno organizirani in odgovorni Nemci prilagajajo prometno signalizacijo? Je njihova hoja stvar odločitve, revolta, drže in premišljenega odnosa do sveta? Ima njihov korak v sebi kaj himničnega, skoraj epskega?

Vprašanje je seveda retorično. Hkrati je še vedno na mestu kislokumarični pomislek, ki v zgodbi ne vidi ničesar razen novega dokaza zbanaliziranosti tega sveta. Toda v trenutku, ko začnemo sistem prilagajati takšnim in drugačnim razvadam ali potrebam določene skupine ljudi, je to tudi naša stvar. Morda še ne konkretno, zagotovo pa na ravni principa.

Pa razmislimo o principih. O cestnoprometnih predpisih, obnašanju na ulici, prometni signalizaciji. Vse to je skupnost. Še več, morda je ravno promet najlepša prispodoba družbe! Na ulici, na cesti nikoli nismo sami. Da se ne bi potacali, poškodovali ali celo pobili, smo si izmislili sistem pravil, ki se jih vsi bolj ali manj držimo.

Eni nočejo, drugi ne morejo

Seveda obstajajo izjeme. Nekatere so samovoljne in spadajo v sfero arogance in idiotizma. To so tisti, ki nočejo. Druge so smiselne, ker so posledica specifičnih potreb nekaterih. To so tisti, ki ne morejo. Recimo hendikepirani in otroci. Obstajajo semaforji, prilagojeni slepim, in parkirna mesta, rezervirana za invalide. In jasno je, da s posebno pozornostjo in previdnostjo obravnavamo otroke, ki se v prometu še ne znajo obnašati, ker … — ker so pač otroci. Sistem se izjemam mora prilagoditi, sicer izgubi svoje temeljno poslanstvo.

Malo sicer poenostavljam, toda prometni sistem je kompleksna stvar. S prilagoditvami zombi pešcem varujemo tudi druge udeleženke in udeležence v prometu. Toda princip do neke mere vedno simplificira realnost. In ta princip pravi, da se je treba prilagajati tistim, ki ne morejo. Ko pa se enkrat začnemo prilagajati tistim, ki nočejo, postavimo ves ta sistema pod velik vprašaj.

Nespoštljivo

Morda pa se motim že v izhodišču. Morda zombi pešci spadajo med tiste, ki se ne morejo obnašati drugače. Ne vem, nisem psiholog. Morda stroka meni, da je tako. Toda v tem primeru bi obsesivno ulično nalimanost na ekran telefona morali uradno opredeliti kot hendikep.

Da ne zapadem v satiro in cinizem: to bi bilo skrajno nespoštljivo do tistih, ki so dejansko hendikepirani.

Ne, odvisnost ni hendikep. Je skrajno resna stvar, ki jo moramo obravnavati drugače. Jo razumeti in sprejeti — a se proti njej tudi boriti. Proti hendikepiranost pa se ne borimo. Jo zgolj razumemo, sprejemamo in ji poskušamo prilagoditi svet. Zombi pešcem in drugim virtualnim odvisnostim sodobnega sveta pa se nočem prilagoditi.

Brezsrčno? Ja, brezsrčno, brezkompromisno, s tistim srepim pogledom Richarda Ashcrofta, ki hodi po ulici in poje: “No change, I can change I can change, but I'm here in my mould …”