V političnem besednjaku je beseda, ki jo uporabljajo vsi. Eni za ustrahovanje, drugi iz ponosa. Ta beseda je izdaja. Primeri: eni so izdali volivce, drugi so izdali načela, tretji so izdali obljube.

Izdaja je res grozna beseda. Pretežka, da bi jo izgovarjali kar tako, mimogrede. Preostra, da ne bi pustila brazgotine. Ni isto kot nestrinjanje, ni isto kot odhod, ni niti isto kot politični prestop. Izdaja pomeni, da je bilo nekaj svetega — zaupanje, zvestoba, skupni cilj — zavrženo zaradi nekega drugega interesa, preračunljivosti ali ambicije.

Zato ta beseda vedno boli. Bolj kot marsikatera druga. V sebi nosi še druge vsebinske nianse: nenačelnost, zahrbtnost … — prevara.

Glej ga zlomka!

Za izdajalce zdaj veljajo vsi tisti, ki so pred volitvami govorili, da z Janezom Janšo zagotovo ne bodo sodelovali. Nikoli in nikdar. Celo pri notarju se jim je ljubilo podpisati takšno izjavo. 

A glej ga zlomka! Pustili so se izvoliti tistim, za katere so rekli, da z njimi nikoli ne bodo sodelovali. Zdaj bodo bojda sodelovali.

Zveni znano? Seveda. To smo v politiki videli že neštetokrat. Doma in po svetu.

Vprašanje, kdo je požrl obljubo, je napačno vprašanje. Ne gre za to. Gre za to, zakaj jo je moral požreti? Zakaj izdaja, prevara, nenačelnost?

Odgovor je zelo preprost. Ker je nekdo drug pred tem požrl zaupanje.

Romantično in naivno

Naj bo jasno, tudi sama sem bila med tistimi, ki smo leta 2022 volili vodilno stranko zdaj odhajajoče koalicije. V romantičnem in naivnem prepričanju, da je sposobna uveljaviti novo politično kulturo in ustvariti pogoje, da nam bo uspel preboj. 

Bila pa sem tudi med tistimi, ki smo to koalicijo tudi javno opozarjali. Ne enkrat. Ne potihem. Ampak vztrajno. V nešteto kolumnah.

Opozarjali smo na aroganco. Na samozadostnost. Na občutek, da jim dani mandat dovoljuje vse. Opozarjali smo, da politika ni upravljanje lastnega ega. Ampak upravljanje zaupanja.

A tega niso slišali. Niso želeli slišati.

Iščejo 46 glasov

Danes pa se isti ljudje zgražajo nad tem, da drugi kršijo svoje politične obljube. Da sodelujejo tam, kjer so nekoč izključevali. Da delajo to, kar v politiki edino šteje in kar sploh omogoča sestavljanje vlade. Da iščejo 46 glasov.

In zdaj je to naenkrat sporno?

Žal ni. Sporno je nekaj drugega. Sporno je, da je vladajoča koalicija v času svojega mandata naredila nekaj precej bolj usodnega od političnega kompromisa: izgubila je naše zaupanje.

Volivci nismo kaznovali odhajajočih politikov zato, ker bi danes nekdo sodeloval z nekom, s katerim ne bi smel. Kaznovali smo jih, ker so imeli oblast, a niso naredili tega, kar so obljubili.

Iščemo alternativo

Ljudje ne volimo popolnosti. Volimo občutek, da bodo politiki uresničili dane obljube. Ohranili prizemljenost, povezanost z ljudmi, z volilno bazo — pa tudi daleč čez njo.

Če tega ni (več), ne iščemo idealne alternative. Iščemo alternativo. Tega si nisem izmislila. To so pokazale naše volitve.

In tako pridemo do paradoksa. Tisti, ki zdaj govorijo o izdaji, so izdali prvi. Ne z eno potezo in ne z enim glasovanjem, ampak s celim mandatom. In z občutkom, da jim ni treba nikogar poslušati. Ne gospodarstva ne malih zasebnikov ne normirancev ne strokovnjakov ne uradnih institucij. 

To ni politični poraz. To je izguba stika z realnostjo. Zato današnja situacija ni razlog za moralno zgražanje. Je preprosto samo posledica politične kulture, v kateri je lažje obtoževati druge kot pa pogledati vase.

In morda bi bilo zato mnogo bolj pošteno, da si tokrat postavimo vprašanje drugače. Ne to, kdo je požrl besedo — ampak kdo je prvi izgubil zaupanje.