Šimfanje čevapčičev, ki jih izbirčnim množicam meščanov na očeh (in pod nosom) nesramno pečejo na Prešernovem trgu in še kje na tako imenovanih elitnih lokacijah glavnega mesta, je ljubljanski nacionalni šport. Visoka sezona — namreč sezona šimfanja IN čevapčičev — je sicer veseli december, ampak zdaj gre folku to na živce že poleti.

Pred kratkim je recimo Delo objavilo članek s tabloidnim naslovom Na vrhuncu turistične sezone v centru mesta tujcem ponujajo bosanske dobrote.

Noro, kajneda? Pa kdo to poleti jé, za božjo voljo?!

Jankovićev pajdaš

Poanta Delovega članka je bila sicer v tem, da je nek Jankovićev gostinski pajdaš — ki ima že célo večnost v najemu lokal na Prešercu (pred njegovim štetjem Konjski rep) in ki velja za najnižjo točko ljubljanskega gostinstva in turizma — postavil zraven še štant, kjer pečejo in strežejo balkanske mesne lulčke. MOL pa se kakopak ni obotavljala odgovoriti, da pri izdaji dovoljenja ni bilo nepravilnosti, niti kršitev s strani najemnika.

Šimfanje čevapčičev kot gostinske ponudbe je nacionalni šport zato, ker povezuje Ljubljančane različnih, sicer nasprotujočih si prepričanj, navad in vrednot. Medtem ko se konservativci in desničarji zgražajo nad zanemarjanjem nacionalne identitete in v narekovajih hlapčevskim ponujanjem tujih, bog ne daj celo južnjaških specialitet, pa lévi, liberalni, urbani del konzumentov načeloma sicer pozdravlja multi-kulti kulinarično ponudbo, vendar jih moti gostinska uzurpacija javnega prostora. Nekateri se pritožujejo, da so nabrežja Ljubljanice v Stari Ljubljani — s Tromostovjem in Tržnico vred — za Ljubljančane tako rekoč neprehodna.

Tako rekoč neprehodna v tem primeru pomeni, da je tam gneča, da je hrupno od nadležne muzike in da smrdi/diši po hrani. (Razen ob petkih na Odprti kuhni, ki pa je hipsterjem kul.)

Gostinstvo, urbanizem in lifestyle

Da bi bila mera polna, pa je prispevek na to temo pod vedno zažigajočim nadnaslovom Poglobljeno prejšnjo nedeljo objavil tudi spletni portal N1 in z retoričnim vprašanjem že v naslovu z naskokom zavzel prvo mesto na neslavnem, toda dolgem seznamu butastih pripomb v slovenskih medijih: Zakaj ni Ljubljana kot Pariz? Zakaj nabrežje Ljubljanice ni kot nabrežje Sene?.

To pove vse. Namreč, da v Ljubljani — pa i šire — nihče ne ve dobro, kaj je gostinstvo, kaj je urbanizem in kaj lifestyle.

Vprašanji, na kateri sploh ni mogoče odgovoriti, so si na N1 morda zastavili na podlagi tehtnega, toda slabo razumljenega zapisa krajinske arhitektke Ane Kučan v taisti rubriki.

Simbol in katalizator pohlepa

Delim krajinarkino kritiko “turistifikacije” Ljubljane, “divje privatizacije javnega prostora”, “hrupnih komercialnih programov”, “izrivanja prebivalcev, ki niso vpleteni v menjavo blaga in storitev” itd. Vse to je do neke mere res. Dejstvo je, da je Janković — ki se je že pred dvanajstimi leti pretenciozno deklariral za največjega levičarja pod svobodnim soncem — simbol in katalizator neoliberalnega pohlepa in gentrifikacije vsega.

Jankovićevo zaljšanje in praktično urejanje Ljubljane je permanentna predvolilna kampanja za nove in nove mandate, v resnici pa način za brezobzirno zaslužkarsko polnjenje mestnega proračuna.

Komercialne dejavnosti so v vsakem večjem mestu seveda neizogibne. V Ljubljani pa je problem v tem, da ni dovolj primernega in razpoložljivega prostora, kjer bi grabežljivo podjetni MOL lahko nebrzdano izvajal komercialne aktivnosti, ne da bi bili Ljubljančani za nekaj prikrajšani. Staro mestno jedro je enostavno premajhno za vse Ljubljančane in za turiste — in seveda za vse gostince, ki bi tam radi pristavili svoj počeni lonček.

Gverilsko in kozmopolitsko

Stara Ljubljana je privlačen, toda kaotičen historični pajzl, kjer bi se vsi gostujoči uporabniki radi imeli fajn — in to napol zastonj —, vsi ponudniki pa bi radi dobro zaslužili. A to enostavno ni mogoče, ker pač ni dovolj prostora. Ljubljana je premajhna za vse te lokale in turistične atrakcije, za vse te turiste in domorodne pohajkovalce. Ni več mesto po meri človeka. In tudi nikoli več ne bo. Tudi ko se bomo Jankovića enkrat le znebili.

Sitnim Ljubljančanom pa vendarle svetujem, da se navadijo živeti v natrpanem in hektičnem mestu. Vsaj v centru. Kritika razmer v glavnem mestu je stvar neodvisnih, namreč nemestnih arhitektov, urbanistov, krajinarjev, umetnostnih zgodovinarjev in vogalovarstvenikov — ne pa urbanih snobov, ki jim je višek ozaveščenosti to, da se pritožujejo na Facebooku, če morajo narediti (peš ali s kolesom) ovinek. To jaz delam non-stop brez besed in se mi zdi veliko bolj gverilsko — in kozmopolitsko — kot pa to njihovo nenehno jamranje.