Redno updatam, pardon: posodabljam operacijski sistem telefona, računalnika in ure, seveda pa tudi posamezne appse, pardon: aplikacije. Včasih brkljam po settingsih, pardon: nastavitvah in to ali ono spremenim, popravim, dam na on ali na off, pardon: vklopim in izklopim. In kaj še delam na svojih divajsih, pardon: napravah? Tegam, sejvam, copy-pejstam in dilitam, guglam, mailam in downloadam, vnašam in komplitam taske, pa pošiljam in prejemam mesidže, lajkam, riplajam, blokiram spam (in debile na X-u) in šazamam. In če smo že pri muziki, delam si playliste in dam včasih na repeat najljubše komade. Če mi fotka ni všeč, jo fotošopam. Kar je že star generični pojem za bluranje (backgrounda), vinjetiranje, desaturiranje in kakršnokoli filtriranje.

Ganljivo

Skratka: v sredo je Državni zbor sprejel novelo Zakona o javni rabi slovenščine, ki da bo “pripomogel k enakovredni zastopanosti slovenščine v digitalnem okolju”. Da bodo tudi neživa bitja oz. pametni predmeti morali s slovenskimi uporabniki obvezno komunicirati po slovensko.

Bilo je ganljivo videti, da sta se koalicija in opozicija vsaj enkrat v življenju strinjali in brez glasu proti sprejeli ta zakon. Izid glasovanja je bil nepojmljivih 72 proti 0.

Na vladni strani berem, da je aktualni Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) iz leta 2004 zastarel zato, “ker zakonodajalec še ni mogel predvideti tehnologij in storitev, ki so danes ključne za dostop do storitev informacijske družbe, do kulturnih in medijskih vsebin ter do večine drugih informacij, ki jih uporabniki zbirajo, ustvarjajo in širijo prek digitalnih platform”.

To ni čisto res, da niso mogli predvideti. Bolj res je, da niso znali. Še bolj res pa je, da se pred dvajsetimi leti nihče ni sekiral zaradi neslovenskih uporabniških vmesnikov. Ta dolgi časovni oklepaj priča ne samo o recimo Applovi profitonosni brezbrižnosti, ampak tudi o konsolidaciji slovenske nacionalne zavesti.

Bo že nekaj na tem. Benigno ironičen podton pri vsem skupaj je namreč, da je novelo zakona uveljavila ne najbolj nacionalno ozaveščena med vladami.

Trideset plus let

Ko bo ta zakon zaživel v praksi, bo prvi odstavek te kolumne samo še nekoliko smešen opis nekega trideset plus let dolgega obdobja tehničnega bilingvizma. Tako si vsaj obetajo zakonodajalci. Pa bo res?

Ne bi rad bil špilferderber, imam pa pomislek. In ta je, da slovenščina ne bo nikoli etnično čista. Slovensko govoreči se ne bomo nikoli ne hoteli ne mogli odreči tujim jezikovnim vplivom. Pa ne zato, ker bi se nam tujščina — v glavnem seveda angleščina — zdela bolj fancy, ampak že iz čisto praktičnih razlogov.

Jeziki so dandanes neizogibno odvisni od softverskih in distribucijskih tehnikalij in zato funkcionirajo tudi po principih neusmiljene ekonomije obsega. In ker je slovenskih govorcev pač malo ali vsaj relativno malo — in ker jezik itak sam po sebi teži k ekonomičnosti —, bo po kriterijih varuhov jezika in narodne identitete slovenščina vedno gor plačala.

Kapljica v morje

Pravkar sprejeti zakon ni brez veze, toda tehnično in uporabniško gledano je samo kapljica v morje. Bo pa dobro dela državljanskemu občutku. Slovenščina na Macih in iPhonih, digitalna asistentka Siri, slovenski podnapisi na Netflixu, notifikacije v avtomobilih … — vse to je nekaj takega kot dvojezične krajevne in ulične table na območjih, kjer živijo narodnostne manjšine. Novela Zakona o javni rabi slovenščine je kot 5. člen Ustave RS ali 7. člen Avstrijske državne pogodbe. To je bolj stvar principa kot pa uporabna vrednost. Gre za politično korektnost. Brez dvojezičnih tabel se nihče ne bi izgubil. Je pa lepo, da so tam. Celo morajo biti. Brez njih bi se dotične osebe počutile nacionalno spregledane, ponižane in zanemarjene.

Stvar okusa

Čeprav so moji pogledi na slovenščino precej neortodoksni, tudi jaz ne bi glasoval proti. Moja jezikovna politika je sicer neoliberalna in fluidna. Za normirano čistost materinščine mi je prav malo mar. Jezik se mi zdi stvar osebnega okusa. Obžalujem, da so ljudje — in to celo mnogi profesionalci — funkcionalno nepismeni. To mi gre na živce tako kot grde hiše, električni skiroji, pajkice na predebelih ženskah, umetne trepalnice, Nova24TV.si ter reklame za Mercator, Bauhaus in Carglass. Za mene je pomembno to, da se ljudje tako javno kot privatno izražajo lepo in razumljivo — kar pa v vsakdanji rabi nima nujno prav nobene veze s folklorno slovenščino.

Bojim se, da bo kar trajalo, da se bom navadil na Applove poslovenjene operacijske sisteme. Bomo videli, kaj bo iz tega. Mimogrede: mojima sinovoma je za to popolnoma vseeno in morda sploh ne bosta preklopila na slovenščino. Ampak za to nisem kriv jaz. Kriv je Tim Cook.