Slovenci smo najprej desetletja jamrali, da bi morali vsi misliti enako, zdaj pa že leta jamramo, ker ne mislimo vsi enako. V našem kolektivnem odnosu do demokracije se pogosto zdi, da ne vemo, kaj hočemo. Za leta pred osamosvojitvijo je bila značilna večinska podpora političnim spremembam, ki bi naredile konec ideološkemu enoumju. Ko pa smo končno — vsaj formalno — vzpostavili sistem, ki omogoča demokratično konkuriranje mnenj, idej in ideologij, pa imamo naenkrat vsega poln kufer. Vse bolj si želimo politike, v kateri ne bi bilo ideoloških razlik in ločevanj.

Nazaj v prihodnost, naprej v preteklost

Na prvi pogled se zdi, da gre za paradoks, na drugega pa, da malo manj. Ključ do razumevanja naveličanosti nad demokratično izkušnjo se skriva v nezadovoljstvu nad kvaliteto demokracije, ki nam jo servira politika. Želeli smo politični sistem, ki bi različnost mnenj ščitil in spodbujal, namesto tega pa se vedno bolj soočamo s političnim tribalizmom, v katerem je vedno več emocij — predvsem tistih najslabših —, idej pa vedno manj.

Logično je torej, da so ljudje tega naveličani in da iščejo alternative. To iskanje pa pogosto, vendar po mojem zmotno označujemo kot ideološko razklanost. Logično in legitimno je tudi, da politika te frustracije zaznava in nanje reagira z drugačno ponudbo in idejami, ki bi naj ljudem povrnile zaupanje v demokracijo in njene institucije.

Toda s političnim marketingom je podobno kot s TV prodajo na RTV Slovenija. Tako kot nam vsaka arcnija gospe Herte ne bo očistila jeter, tudi vsaka nova platforma ne bo očistila Avgijevega hleva nakopičenih političnih grehov, zmot in zablod. Tveganje, ki ga prinaša ihtavo in nepremišljeno pehanje za preseganjem razlik, je družba, v kateri ni več razlik oz. jih ne sme biti. Kjer spet vsi — enotno, ne razklano — mislimo in moramo misliti enako. Nazaj v prihodnost. Naprej v preteklost.

Menedžerski prevzem

Ena od idej, ki pridobiva na popularnosti, je ta, da je treba vodenje države prepustiti menedžerjem, saj politiki tako ali tako samo mešajo štrene in se prepirajo. Zadnjič sem podobno misel predsednika Kluba slovenskih podjetnikov primerjal z idejami izpred skoraj stoletja. Tokrat lahko postrežem s precej bolj svežo primerjavo. Če kdo, je koncept menedžerskega prevzema države do skrajne konsekvence pripeljal gruzijski milijarder Bidzina Ivanišvili. Njegovo premoženje je vredno tretjino bruto domačega proizvoda države, ki jo — kot nekoč fevdalci z gradov — vodi iz svoje palače na obronkih Tbilisija.

Resnici na ljubo se Ivanišvili še ni popolnoma odrekel politiki, Gruzija zaenkrat še ima nominalnega predsednika vlade. A pri tem ni nobenega dvoma, kdo je gazda. Kot je zapisal bruseljski Politico, je trenutni premier Irakli Kobakhidze med svečanostjo ob prevzemu položaja letos februarja za trenutek zastal pred sedežem, na katerem je sedel Ivanišvili, kot da bi prosil za dovoljenje, da nadaljuje pot do govorniškega odra.

Čeprav si več kot tri četrtine državljanov želi v Evropsko unijo, vlada dela vse, da državo oddalji od tega cilja. To seveda ni v interesu vrhovnega menedžerja, ki je svoje ogromno bogastvo nakopičil predvsem s posli v sosednji Rusiji. Biznis je biznis. Vodenje države je bolj menedžerski kot pa politični posel, kot bi dejal predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Gruzijci so v soboto imeli parlamentarne volitve in v času. Ko to pišem, kaže, da bodo izidi na koncu taki, kot jih človek lahko pričakuje v demokraciji, ki jo upravlja menedžer.

Super. Podpišem. Načeloma.

Druga nedavna ponudba na slovenskem političnem trgu politike sicer ne ukinja. V boju proti ideološki razklanosti in prepirom ponuja spravo in širino. Zadeva je na prvi pogled simpatična. Kot je pogosto rekla moja pokojna babica Maca: “Otroci, nehajte se kregat!”

Prve konture te nove politične opcije na prvi pogled ponujajo odgovore na neprijetne simptome trenutnega stanja demokracije v Sloveniji — osebne napade, izključevanje, odsotnost dialoga in nestrpen politični diskurz. Super. Podpišem. Načeloma.

Vse skupaj je zelo v redu, ni pa dovolj za kvalitativni preskok v boljšo demokracijo. Za kaj takega ne bo dovolj samo ukvarjanje s simptomi, ampak bo potrebno tudi reševanje globljih vzrokov za stanje, v katerem smo se znašli. Težava pri tem je površnost, s katero ponudniki politične širine postavljajo diagnozo vzrokov za upehanost slovenske demokracije.

Problem pa naj bi bil v tem, ker se politiki ne strinjajo med seboj. Nehajmo se kregat, pa bo vse v redu. Kot bi rekla … — oprostite, ker se ponavljam. V družbi, v kateri smo se morali vsi strinjati, smo že bili. Ljudje imamo različne interese in različne poglede na svet. S tem ni nič narobe. Smisel, cilj in temelj demokratične družbe je kulturna organizacija nestrinjanja.

Definicija populizma

Ideja o preseganju ideoloških razlik je v bistvu nedemokratična. Namesto jasnih političnih programov, na podlagi katerih bi se volilci lahko odločili, politične stranke ponujajo vsebinsko prazne puhlice o sodelovanju in tretjih poteh. S tem si ustvarjajo alibi, da v “nacionalnem interesu” počnejo, kar jim paše. Vse skupaj temelji na fikciji homogenih interesov ljudstva, ki jih lahko zazna, interpretira in uresniči samo prosvetljeni “neideološki” vodja in se s tem postavi nad vso politično konkurenco.

To, dragi moji, je najnatančnejša definicija populizma. To seveda ne pomeni, da ne moremo govoriti o skupnih interesih. Vsi si želimo varnosti, zdravja, služb, stanovanj, čim višjega standarda, gospodarskega razvoja in tako naprej. Doktrina preseganja ideoloških razlik ignorira dejstvo, da teh abstraktno definiranih skupnih ciljev ne razumemo vsi enako. Pa tudi to, da do vsakega izmed njih vodi več poti, ki ne pripeljejo vedno do istega cilja.

Ustavni okvirji

In te poti so vedno ideološke. Socialni demokrat, liberalec in konservativec se bodo vedno strinjali, da potrebujemo urejen in učinkovit zdravstveni sistem. Redko pa se bodo strinjali glede tega, kako naj bi ta sistem izgledal, deloval in se vzdrževal.

To ne pomeni, da v demokraciji ni okvirov, ki bi določali in omejevali manevrski prostor legitimnega ideološkega delovanja različnih političnih opcij. Ta okvir postavlja ustava. In čeprav tudi ustava ne dosega praga opevane nacionalne enotnosti — ker kot vemo, se vsi Slovenci ne strinjamo glede vsakega njenega člena —, je vendarle najboljši približek in izraz skupnih interesov in vrednot, sprejet s širokim konsenzom in po strogih kriterijih demokratične formalnosti.

To zagotavlja temelj in okvir prej omenjeni kulturni organizaciji nestrinjanja v cilju demokratičnega upravljanja države. Od volitev do volitev, v konkurenci idej in programov, na podlagi demokratično pridobljenega mandata, samostojno ali v programskih koalicijah, z odgovornostjo za delovanje in dosežene rezultate in pod nadzorom vseh demokratičnih varovalk.

Mački iste barve

Pri platformi politične širine mi vzbuja pomisleke dejstvo, da je v njej zaenkrat zelo malo vsebine. Kot da prodajajo mačke v žaklju. Če mi dovolite parafrazirati Deng Xiaopinga: to ne pove, kako bodo mačke lovile miši, temveč samo obljubljajo, da bodo vse mačke iste barve.

Pobuda preseganja razlik bi v aktualni situaciji imela smisel, če bi se naslonila na ustavni okvir. Slovenska ustava med temeljnimi vrednotami omenja socialno državo in spoštovanje človekovih in temeljnih svoboščin — neglede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Bodočega povezovanja teh vrednot ta platforma ne omenja, še manj pa z njimi pogojuje možnosti za sodelovanje. Če bi to storila, bi bile konture potencialnih političnih povezav bistveno drugače asimetrične kot tiste, ki jih napovedujejo.

Na koncu bo vseeno

To je resen problem. Po eni strani zato, ker je spodkopavanje in nespoštovanje ustavno zaščitene socialne države največji generator nezadovoljstva in nezaupanja v demokracijo, po drugi strani pa zato, ker del politike to nezadovoljstvo podžiga, usmerja in izkorišča za spodkopavanje drugih temeljnih ustavnih vrednot demokracije, človekovih pravic in vladavine prava.

In tukaj moramo iskati razloge za to famozno in tako prezirano razklanost. Za polarizacijo je odgovorna politika, ki oblastno paradigmo gradi na delitvah, strahu in nestrpnosti, zanikanju dejstev, zavračanju solidarnosti in empatije do ljudi v stiski, nespoštovanju človeškega dostojanstva, sprevračanju zgodovine, homofobiji, oporekanju pravic žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu, na nacionalizmu in plemenskemu šovinizmu. Skratka, v nasprotovanju in spodkopavanju vseh vrednot, ki smo jih kot temeljno podstat naše skupne države zapisali in zaščitili z ustavo.

Širitev in povezovanje, ki ne upoštevata odnosa do temeljnih demokratičnih vrednot, politične polarizacije ne rešujeta, ampak jo z legitimizacijo njenih glavnih protagonistov samo poglabljata in utrjujeta. Ali to nekdo počne namenoma ali ne, bo na koncu vseeno. Rezultat bo v obeh primerih enak.