Človek požrl živega netopirja? In to predstavil kot umetniško akcijo? Noro in neverjetno. In ogabno.
Noro in neverjetno pa je tudi, ko se desničarski farizeji s svojim arzenalom frač spravijo na dotičnega performerja, kot da gre za trend umetniške gnusnobnosti — ne pa za marginalca, ki se je uvalil v rezidenčni status v nekem našem kudu.
Tako potem napišejo, da so netopirji zaščitene živali, »ki jih nikakor ne bi smeli jesti še živeče«. (Aha. Ker mrtvi, na žaru ali marinirani, pa teknejo?) In da so »nasprotniki aktualne slovenske vlade […] z javnim ubijanjem živali [prestopili] vse meje zdravega razuma.«
Zato ni čudno, da idioti po drugi strani obtožujejo bolj resnega umetnika, da je — oz. bo! — Škofjeloškemu pasijonu »odvzel to, zaradi česar je sploh nastal, namreč njegovo versko-duhovno podlago« in ga spremenil v »performans v slogu levičarskih kvazi-umetnikov«?
Je suis Jernej Lorenci in terjam svojo umetniško in vsakršno svobodo.

Dramska tata-mata

Sinoči je bila v Prešernovem gledališču Kranj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj premiera Škofjeloškega pasijona v režiji Jerneja Lorencija. Včeraj na žalost nisem utegnil, bom pa zagotovo šel gledat eno od ponovitev.
Škofjeloški pasijon (Processio Locopolitana) patra Romualda (Lovrenca Marušiča), napisan leta 1721, je najstarejše (ohranjeno) dramsko besedilo v slovenščini. Vpisan je celo na seznam Unescove nesnovne kulturne dediščine.
Upesnjena svetopisemska zgodba je bila napisana za namene spokorniških procesij na veliki petek in so jo v 18. stoletju (do 1768) redno izvajali vsako leto, potem pa skoraj dvesto let nič (do 1936) in potem spet dolgo nič.
O Pasijonu smo se vsi učili v šoli — kot da je to dramska tata-mata kalibra Cankarjevih Hlapcev —, nihče pa ni nikoli tega bral, ker hvala bogu ni bilo obvezno čtivo. Morda kak odlomek, ne vem več.
Kljub svojemu historičnemu appealu je zadeva za današnje pojme neberljiv in negledljiv kuriozum — vsaj v obliki, kot je bila napisana in zamišljena —, zato je bila v novejšem času uprizorjena samo vsake kvatre (1999, 2000, 2015). Pa niti ne toliko iz verskih vzgibov, temveč bolj kot prireditvena, turistična atrakcija.
Verjamem pa in razumem, da režiserja à la Lorenci zamika režirati takšno bizarnost.

Napačni očitarji

Napačni očitarji so za mnenje povprašali patra, ki se spozna na ŠKL Pasijon. Jezuit je sesul Lorencija z naslednjimi argumenti:

»Ta performans nima ničesar opraviti s Škofjeloškim pasijonom […]. Gre za […] subjektivistično interpretacijo, ki kaže na veliko nepoznavanje katoliških sakralnih vsebin, teologije […] [in] na zelo omejen duhovni, zgodovinski in kulturni horizont ustvarjalcev […]. Še vedno se uveljavlja neomarksistični ideološki konstruktivizem ali konstruktivistični dekonstruktivizem […] v pristopu do avtentičnega teksta, česar smo v Sloveniji že skrajno naveličani.«

No, prav. Ta kao kritika bi se lahko končala že po prvem stavku: »Ta performans nima ničesar opraviti s Škofjeloškim pasijonom.« To je morda celo res.
Ampak v čem je potemtakem sploh problem? Ali je Jernej Lorenci dolžen postaviti na oder nekaj, kar bi imelo zvezo z Romualdovim tekstom, če se že z naslovom nanj sklicuje? Si gledališki režiserji ne bi smeli dovoliti svobodnega (pre)interpretiranja obstoječih, nikar že starih, kanoniziranih avtorjev? Ali bog pomagaj celo neaktualnih avtorjev?

Stalinizem

Ne čutim se dolžnega braniti Lorencija pred kritiko. Tega ne pišem zato. Saj se zna sam — če se že hoče in če se za to sploh zmeni —, pa nenazadnje sem ga tudi sam kdaj skritiziral.
Če se demonstrativno deklariram za Jerneja Lorencija in terjam svojo umetniško in vsakršno svobodo, potem to delam zato, ker ne prenašam — še več: (si) ne dovolim! — umetniških kritik z ideološkimi, družbenopolitičnimi argumenti.
Problem ni v tem, da Lorencija kritizirajo. Problem ni v tem, da pater jezuit od teatra pričakuje avtorju zvesto uprizarjanje. Problem ni v tem, da ne moremo vedeti, kdo smo to »mi« (in koliko nas je), ki nam gre za živce »neomarksistični ideološki konstruktivizem« (in kaj to sploh je).
Ne. Problem je v tem, da je to družbenopolitična kritika v družbenopolitičnem kontekstu. Stalinisti so se spravili na umetnika z argumenti moralnopolitične oporečnosti. Ne očitajo mu umetniških, profesionalnih pomanjkljivosti in zdrsov, temveč družbeno neprilagojenost, neprimernost, blasfemičnost, celo škodljivost. Kar je smešno. Anahronistično. Spominja na komunistične pogrome proti Kocbeku ali Rožancu ali Šalamunu.

Bladerunnerji

Zaradi neustrezne uprizoritve Škofjeloškega pasijona Lorencija seveda ne bodo ravno aretirali ali mu prisluškovali. Lahko pa da ga bo doletela neke vrste osamitev in blokada.
Grešnim slovenskim gledališčnikom — ki pač delujejo na enem najbolj subvencioniranih področij — se lahko zgodi, da bo vlada ob sekundiranju svojih podrepnih medijskih outletov začela pogojevati javna sredstva z njej všečnimi repertoarnimi odločitvami. Ali celo postopoma zamenjala direktorje in umetniške vodje. Da ne bo več predstav, ki jih imenujejo »kvazilevičarske«, in da ne bodo več režirali ljudje, ki ne upoštevajo njihovih spoštljivih, da ne rečem bogaboječih predstav o tem, kako je v gledališču treba ustvarjati.
Pa ne samo v teatru. Danes Lorenci s Škofjeloškim pasijonom, jutri pa … Subvencionistični kulturni sistem je idealen za to, da umetnike, kulturnike učinkovito zjebejo. Da ne rečem iztrebijo.
Evo, zato mi še posebej gre za živce ta Janšev tridesetletni projekt »premika celotne družbene strukture na desno«.