Medtem ko je bila Logarjeva najava, da bo ustanovil stranko, pričakovana, je vložitev kazenske ovadbe zoper Goloba priletela kot strela z jasnega. No, ne morda čisto z jasnega. O domnevni nezakonitosti Golobovega poseganja v delo policije se govori že od njegovega spora z Bobnarjevo. 

Čeprav gre za dve nepovezani stvari, je morda samo naključje, da sta obe prišli na dan skoraj istočasno. Je pa zanimivo, da imata obe enak politični učinek: po eni strani rušiti verodostojnost vlade in Goloba samega, po drugi pa povečevati verodostojnost desnice in Logarja.

Fluidni volilci

Da se razumemo: Logar predstavlja desnico. Kljub svojemu govoričenju o sodelovanju in kljub temu, da so se njegovi Platformi pridružili nekateri posamezniki, ki veljajo za levo usmerjene. Ali natančneje: Logar je del desnega projekta, kako na všečen in sprejemljiv način na desni pol pritegniti del volilnega telesa, ki ga sama imenujem fluidni.

To so tisti Slovenci in Slovenke, ki niso člani nobene stranke in ki so v bistvu levo usmerjeni. Ki pričakujejo (bolj) socialno državo in ki jih nobena stranka s svojimi volilnimi programi — in predvsem z dejanji — ne prepriča, da takšno državo in družbo res gradi. To so volilci, ki na vsakih volitvah volijo tistega, ki se jim zdi najbolj verjetni protagonist družbenih sprememb.

Gre torej za tisti del volilnega telesa, ki na vsakih volitvah išče — in tudi najde — kandidata, ki ga prepozna kot nosilca družbenih sprememb. Ga izvoli. In odloči volitve. V socialni antropologiji so taki volilci znani kot “indigenizirana modernost”. Ta je v skladu s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico, katere ključni sestavni element je socialnost. To se najbolj jasno manifestira v praksi egalitarnosti in zagotavljanja preživetja vseh.

Ta del volilnega telesa ni vezan na obstoječe stranke, saj so se mu že dokazale kot akterji, ki ne uresničujejo zaželenih socialnih ciljev. Zato so to obenem tisti volilci, ki znova in znova izvolijo nove obraze. Starih seveda ne bodo volili. Tako kot obstoječe stranke so se tudi ti že izkazali za neučinkovite. In neverodostojne.

Prepoznani potencial desnice

Fenomen Logar je treba razumeti v tem kontekstu. Njegov politični vzpon je povezan z dejstvom, da fluidni del volilnega telesa vidi v Logarju edini možni potencialni novi obraz na desnici, ki bi lahko prinesel uresničitev famozne “nove politike” in s tem vezal fluidne volivce nase.

JJ je ta potencial prepoznal. In dojel, da je prav Logar tisti, ki lahko desnici zagotovi zmago na volitvah. Morda celo absolutno večino v parlamentu. Ki jo SDS in JJ ne moreta doseči. Njihov doseg je znan in omejen. Realno ne morejo preseči tretjine volilnega telesa. Zato Janša v parlamentu ne more imeti večine. Udobnega vladanja, ki si ga tako želi.

JJ je tudi že spoznal, da se na druge desne politične akterje ne more preveč zanašati: SLS ne pride niti v parlament, Nova Slovenija pa je nezanesljiv partner. Do polovice poslanskih mest z njima ni mogoče priti.

Janševe mokre sanje

Logarjev politični potencial pa lahko te Janševe mokre sanje morda uresniči. Zato je jasno, da se je JJ odločil narediti vse, da Logarju uspe. Zato se je z njim pripravljen dejansko ali navidezno raziti. Mu izstaviti vse mogoče račune za njegovo nezvestobo SDS. In njemu osebno. Mu pisati pikra, celo sovražna sporočila. In narediti še vse drugo, kar Logar potrebuje za uspeh.

JJ že vso svojo politično kariero vodi politiko po logiki, da cilj posvečuje sredstvo. Njegovi trenutni odnosi z Logarjem so samo eno od številnih konkretizacij takega političnega delovanja. Kar zaposluje medije — namreč, ali gre med Janšo in Logarjem za dejanski spor ali za dogovorjeno strategijo za javnost —, je v resnici nepomembno. Pomemben je samo rezultat. In ta je jasen vnaprej. Če Logarju uspe, bo JJ močnejši. Pa če Logar to hoče ali ne.

Z dogovorom ali brez

Da pa bi Logarju uspelo, mora JJ narediti vse, da poveča Logarjevo verodostojnost. Jasno je namreč, da bo Logar toliko bolj uspešen, kolikor manj bo videti povezan z SDS. Kolikor bolj bo fluidni del volilnega telesa verjel, da ni povezan. Vsak sum, da je povezan z Janšo, zmanjšuje Logarjeve možnosti za uspeh. Fluidni del volilnega telesa namreč ni samo levo usmerjen, ampak je sestavljen tudi iz aktivne in kritične civilne družbe. Za katero pa JJ ve, da jo je težko pretentati. In da tega sam več ne more.

Zato je Janševa logika jasna: javnost je treba na vsak način prepričati, da sta se z Logarjem razšla. In tudi to dela. V dogovoru z Logarjem ali brez dogovora. JJ in Logar pri nategu fluidnega dela volilnega telesa sodelujeta. Ali pa JJ Logarja za ta nateg instrumentalizira.

Toda v resnici je vseeno, kaj se v resnici dogaja. Politični rezultat obeh strategij bo isti: SDS bo v parlamentu imela več moči.

Dva ali trije obrazi

V tem kontekstu je treba tudi razumeti vložitev kazenske ovadbe zoper Goloba. Tako kot gre pri Logarju za strategijo povečevanja Logarjeve verodostojnosti, gre pri vložitvi ovadbe zoper Goloba za zmanjševanje Golobove verodostojnosti.

S tem ne mislim, da za tem stoji JJ. Odkar vodi vlado, si je Golob nabral dovolj sovražnikov. Spor z Bobnarjevo je ves čas brbotal v ozadju. Kar pomeni, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izbruhnil. In treba je reči: izbruhnil je natanko v času, ko koristi Logarju. In Janši.

Jasno je tudi, da to ne pomeni nič dobrega za slovensko levico. Robert Golob na naslednjih volitvah nima šans za izvolitev. Razen če seveda čudežno ne razvozla kakšnega gordijskega vozla. Recimo problemov zdravstvenega sistema. In to tako, da bi imeli vsi Slovenci splošnega zdravnika in zobozdravnika, vse Slovenke ginekologa, vsi slovenski otroci pediatra itd. (To je sicer mogoče relativno enostavno narediti. Zdi pa se, da Golobu in ministrici ni jasno, kako.)

Drugi dve stranki koalicije tudi nimata nobenih šans. Izvoljive kandidate sta že izločili, ker so bili moteči za v obeh vzpostavljeno strankokracijo.

Zato bo levica na naslednjih volitvah pogorela. Razen če ji ne bo uspelo izoblikovati novega močnega levega političnega akterja. Nekakšne leve fronte, o kateri govorim tako rekoč ob vsakih volitvah. Takšno fronto bi moral voditi prepričljiv novi obraz. Ki ga ni na vidiku. Ali vsaj prepričljiv, četudi ne popolnoma novi obraz. (Kažeta se dva takšna obraza.) Ali preverjen stari obraz, ki je politični profesionalec. (Kaže se en tak obraz.)