Kako je mogoče, da so nad rezultati vseh štirih referendumov vsi navdušeni? Mislim, oboji? Desničarji in levičarji? Nekaj je narobe z njimi. Morda celo z nami. Nekaj je narobe s to državo nasploh. O tem govorijo rezultati včerajšnjih referendumov sami in o tem govori udeležba, predvsem pa z realnostjo skregane diplomatske reakcije politikov in njihovih podpornikov.

Vladna koalicija, ki je doživela poraz na edinem zakonodajnem, zavezujočem, torej pravem, resnem, smiselnem referendumu in zmagala na dveh od treh posvetovalnih — ki jih je taktično vsilila sama —, si zadovoljno mane roke. V tem vendarle vidi dober znak za decembrski referendum vseh referendumov o interventnem zakonu (na katerega se bo spet šlepala s tremi še bolj brezveznimi psevdoreferendumi).

Več ko jih bo, prej bojo na cilju

Janša je zdaj happy-happy, ker se je kao potrdilo, da ljudstvo noče plačevati RTV prispevka, ker da je itak nihče ne gleda. Vrtovcu je kul, da so rezultati pokazali, da koalicija zagovarja vrednote, ki ljudem sedejo. Logar si še vedno obeta, da bo korupcija iztrebljena vsaj s tistim njegovim epohalnim zakonom, če že ne s tem političnopolicijskim, Poglajen pa opoziciji in drugače mislečim ponuja roko sprave in sodelovanja.

Da ne bom počil od smeha.

Res je sicer, da so lahko srečni, da jim je s svojo populistično mentaliteto in manipulativnemu zeitgeistu primernim pranjem možganov uspelo prepričati nekoč večinsko normalne Slovencev, da so potegnili z njimi.

Več ko jih bo, prej bodo na cilju.

Najboljša (edina) prijateljica

Opozicija in njena najboljša, če ne celo edina prijateljica civilna družba pa po drugi strani omalovažujeta politično težo in morebitne socialne implikacije treh posvetovalnih referendumov, ki jih je prebrisano podtaknila koalicija. Oni so recimo srečni, da je polovica volilnih upravičencev glasovala proti ukinitvi RTV prispevka. Asta Vrečko je ponosna, da živi v državi, v kateri je polovica polnoletnih sporočila vladi, da si želi še naprej plačevati faking 14,02 evra za nacionalno televizijo.

Ne skrbi pa je, da je za ukinitev prispevka glasovalo samo 692 ljudi ali 0,08 odstotka ljudi manj od 922.838 (po stanju 12. 10. ob 6:20), kot jih je glasovalo proti sugeriranemu predlogu. Ali je to mar kakšna zmaga? Kot je tudi ne skrbi — vsaj ne navzven —, da si bo koalicija z argumentom polovice vzela pravico, da bo RTV repolitizirala in rejanšizirala.

Asta Vrečko je bila sinoči pred kamero vsaj zoprno osorna, medtem ko sta Barbara Rajgelj in Nika Kovač skakljali pred Pritličjem od veselja, da so nasprotniki “za razliko od zagovornikov” referendumov “ostali vsaj ljudje”.

Da, da, včeraj so res imeli vsi vse razloge za vsesplošno rajanje.

Čast svobodomiselne Slovenije

A neglede na to je jasno, da bi bili rezultati za nasprotnike sedanje vlade še bistveno slabši, če se ne bi zanje in namesto anemične, a etablirane parlamentarne opozicije požrtvovalno angažirala civilna družba. Opozicija zna kokodakati proti vladi, vendar to očitno ne doseže dovolj državljanov. Ali če jih že, jih vsaj ne prepriča.

Nenazadnje tudi očitno, da so se nekdanji člani Odbora za varstvo človekovih pravic — Pavel Gantar, Spomenka Hribar, Franco Juri, Vlado Miheljak, Rastko Močnik, Gregor Tomc in Igor Vidmar —, ki so podpisali pobudo proti tako imenovani politični policiji in zbrali podpise, med predreferendumsko kampanjo in sinočnjo postkoitalno nočjo čarovnic držali v ozadju. Čeprav so prav oni rešili omadeževano čast partizansko svobodomiselne in učinkovito uporniške Slovenije, kakršno smo nekoč poznali.

Kompromitirani

Proti vladi sicer na ves glas kokodakamo tudi mi v medijih. Pa nič. Slabi referendumski rezultati so tudi nezaupnica medijem in posledica našega pešajočega dosega in vpliva. V tem si delimo usodo z opozicijo (ali ona z nami). Kar ne preseneča. Eni in drugi smo kompromitirani. Čeprav imamo različna orodja, metode, interese, cilje, zadoščenja in težave, oboji težimo k temu, da bi si ja bili čim bolj podobni. Zanašamo se eni na druge. Ljudje pa nam ne zaupajo dovolj, če se za nas slučajno sploh zmenijo. Seveda so pa tudi časi taki, da niti intelektualno argumentirani prispevki ne morejo in ne bi mogli prispevati k ničemur. Izgovarjamo se na desničarske medijske in politične manipulacije, vendar ne eni ne drugi ne znamo temu sranju parirati.

Slovenska družba je dirka na dno proti mentalnemu in političnemu propadu. Zato se folku jebe. Približno polovica sodržavljanov se s politiko noče ukvarjati niti toliko, da bi se spravila volit. Kar je bedno. Vsi imamo polne gobce pomembnosti volitev in referendumov — kar je sicer edino, o čemer se celo politiki vseh baž in polov strinjajo —, glasovat pa nas nazadnje ne gre veliko več kot polovica. Nakar smo te nemogoče ignorance še celo veseli.

Ne, ne, včeraj ni imel nihče nobenega razloga za vsesplošno rajanje.